Miroslav Akrapović
Pogovarjala sva se ob njegovem že kar rednem obisku Ljubljane, ki jo doživlja kot domači kraj, med promocijo albuma in delom v humanitarnih projektih, ki jim je v zadnjem času posvetil večino svojega časa.
Nasprotno od vašega prejšnjega albuma Unca Fibre novi album že v naslovu Toleranca prinaša nov lirični in vsebinski moment. Tudi prva skladba je iz naslova plošče. Ne pravim, da se tudi prej niste lotevali tovrstne družbene, toda ali je to delno posledica vašega zunajglasbenega delovanja kot ambasadorja Unicefa?
Strpnost se mi zdi tudi sicer in na splošno najbolj pomembna človeška vrlina. Takt in občutek, da lahko premisliš o nekom, ki je drugačen od tebe, in ga poslušaš, da dovoliš drugemu, da je drugačen od tebe, to je največji človeški dar. In seveda to ni nič posebno težavnega. To bi moralo biti za vsako osebo lahko delo. Biti strpen.
Tudi okolje Dalmacije, iz katerega prihajate, je simbol strpnosti. Skozi stoletja so se na tem območju naseljevali ljudje, prineseni z vseh vetrov.
S seboj nosim duh Dalmacije iz sedemdesetih, v katerem sem tudi sam odraščal. To je bil čas, lahko rečem, največje strpnosti, altruizma in kozmopolitanstva pri nas. Kot najstnik si živel za dan, ko boš odrasel, postal pomorščak in videl ves svet. Starejše generacije mornarjev so nam prinašale zgodbe iz Južne Amerike, Afrike, Azije in Avstralije. Fantje so se na potovanjih poročali in v naše malo lokalno okolje prinašali drugačne kulture in, navsezadnje, z njimi so prihajale tudi drugačne ... Mislim, da biti spoštljiv in strpen ni pojem, ki ga dobiš le z rojstvom ali hišno vzgojo. Strpen je lahko vsak, ne glede na statusni simbol, položaj v družbi, politično opredelitev in barvo kože.
Vrniva se k sami plošči Toleranca, predvsem k njenemu tehničnemu delu. Za potrebe novega albuma ste se znašli v studiu »Real World« Petra Gabriela v Londonu. Verjetno je tudi on eden od razlogov, da je novi album bolj rockovski in da ste se namenoma izognili klasični »štimungi« sredozemskega, ali če hočete, world popa.
Vedno sem imel energijo rockerja. Čeprav so na mojih ploščah balade, nisem edini, ki tako ustvarja. To ni nič nenavadnega niti za na primer U2. Mislim, to da po nizu rockovskih skladb postrežejo s sladico za romantike. Morda se ta rockovska energija v preteklosti na albumih ni vedno videla in slišala, toda na nastopih se gotovo je. Vedno sem kot kuhar, če lahko to primerjam z nastankom albuma, znal pripraviti biftek. Toda ta je imel še kopico slastnih detajlov, od tartufov, borovnic in drugih dodatkov. Na krožniku je to delovalo fascinantno. Tokrat pa sem se odločil, da bom ustvaril album, za katerega se bo že takoj vedelo, kaj je glavna jed.
Srednje pečen biftek?
Medium, brez odvečnih dodatkov ali priboljškov. Tokrat se na albumu vse z lahkoto prepozna, od kitar pa vse do petja, bobnov, basov. Album sem pripravljal in ustvarjal kot material za temeljno rockovsko postavo - kitara, bas, bobni. Seveda nisem mogel mimo svoje pompoznosti in navdušenja nad multiinstrumentarijem, ki se še vedno občasno sliši. Toda album Toleranca je nastajal kot gradivo, ki bi ga lahko igrala skupina The Who in ne recimo Toto.
Torej je bil londonski studio prava izbira?
Do takšnih kultnih prostorov imaš spoštovanje tako kot tudi do zgodovine glasbe. Studio je bil in ostal srce in možgani albuma. Ko si v takšnem okolju, kot je studio Real World, ti nikakor ni vseeno, kaj tukaj počneš, kajti na mestu, kjer sediš, se je ustvarjala glasbena zgodovina. To te prevzame in navdihuje hkrati. Ni enako, če v takšnem okolju dobiš pohvalo mojstrov glasbe ali če jo dobiš na ulici.
Bobne, bas in nekatere kitare smo posneli v studiu RSL v Novem mestu. Nato smo posneli vokale, ki jih običajno sam snemam v Splitu, kjer nimam strahu pred prehladom v zimskem času. Končna destinacija pa je bil studio Real World v neki vasici pri Londonu.
Tudi Toleranca ni imuna na številna tako instrumentalna, vizualna in pevska sodelovanja. Prijetno sem presenečen nad videospotom, ki ga podpisuje animacijski dvojec Infine, ki je že pobral kar nekaj nagrad za svoj film Guliver.
Nekaj kadrov tega filma sem videl, še preden je začel turnejo po festivalih, in takoj povabil avtorje (Zdenko Bašić&Manuel Šumberac), naj mi naredijo videospot v slogu Guliverjeve animacije. Na začetku sta zavrnila sodelovanje z razlago, da je to izjemno počasno, utrujajoče in težko delo. Potem smo se dogovorili, da bosta uporabila 60 odstotkov gradiva iz Guliverja, 40 odstotkov pa bosta sama zrisala in animirala. Toda rezultat je bil navdušujoč. Zgodba singla Žeđam jih je tako navdihnila, da je uporabljenih le 10 odstotkov starega gradiva, vse drugo je popolnoma novo in namenjeno le videospotu.
Kako je nastalo sodelovanje z raperjem Masta Ace? To je, če izključimo »bratsko« sodelovanje s TBF, vaše prvo tovrstno povezovanje.
Nikoli nisem preveč spremljal hip hop in rapa, kar ne pomeni, da do tega žanra ne gojim simpatije. Toda vedno mi je bila všeč kombinacija rapa in rocka, ta surovi crossover močnih kitarskih rifov in jeznega raperskega vokala. Tako sem osmišljal tudi naslovno skladbo Toleranca. MC Masta Ace je bil le prepotreben dodatek k tej multietnični in multikulturni skladbi.
Napovedujete velik poletni nastop v Križankah, za katerega se trudite pripeljati tudi The London Community Gospel Choir, z grammyji in oskarjem nekajkrat nagrajeni londonski zbor.
Upam, da mi to bo tudi uspelo. Križanke so zame najlepše koncertno prizorišče. Prva asociacija na Ljubljano so mi od nekdaj bile Križanke, sobota, sprehodi po mestu, nobenega stresa, vse je mirno in potem kosilo ... Gobova juha, obvezno. To me pomirja.
Iz Poleta