Celo ko je dalajlama prejšnji mesec s tipičnim šarmom vzvišene iskrenosti priznal, da ni še nikoli prej slišal za ameriškega igralca golfa Tigerja Woodsa, ki je, potem ko se je pokesal, izjavil, da je bil vse življenje budist, je lamaistični duhovnik v dveh stavkih zgradil univerzalni tempelj človeških vrednot. »Ne glede na to, ali imamo to za budizem ali katero drugo vero, je pomembna samodisciplina. In to z zavestjo o posledicah.«

Ko ta stavek od posameznika razširimo na družbo in z družbo na državo, je res povsem nepomembno, kako se bo imenoval kateri od sistemov; pomembno pa je, da se ohrani strpnost kot izraz samodiscipline tistih, ki prevladujejo s številnostjo ali močjo, in da se neguje zavest o vsem, kar bo sledilo, če se naredi napačna poteza, čeprav navidezno dobrim namenom. Velike države to - že zaradi svoje velikosti - zelo težko dosežejo.

Vsakič, ko kitajska politična elita stopi v Veliko palačo narodov, da bi pod velikansko rdečo zvezdo na stropu kongresne dvorane objavila nadaljnjo politiko razvoja in družbene preobrazbe, se ob strani vedno znova prebudi že ovenelo upanje, da bo popolna koreografija zasedanja vključila tudi vprašanje o političnih reformah.

In vsakič, ko se znova sliši samo nova različica formule »vsega mogočega s kitajskimi značilnostmi«, pa naj bo to socializem, kapitalizem ali partiji lojalni budizem (denimo tisti, ki ga goji mladi pančenlama), se vse skupaj prekrije z istim ogrinjalom, pod katerim lahko obstane katero koli ime, ne sme pa dihati nobena duša, ki še ni dobila pečata vrednostne ureditve, zamešene iz komunistične moke in neokonfucijanskega kvasa.

Prav ko je dalajlama - pa ne ob zasedanju skupščine, temveč na dan, ko Tibetanci zaznamujejo neuspešno vstajo proti kitajskim oblastem na Himalaji - z nemirom v srcu posumil, da namerava Kitajska uničiti budizem, je pritegnila pozornost burmanska vojaška hunta, ki je objavila zakon o »demokratičnih volitvah«; z njim je Nobelovi nagrajenki Aung San Suu Kji prepovedala kandidirati za sedež v parlamentu ali (potencialno) za položaj na čelu vlade.
Zakon prepoveduje kandidaturo - pa tudi članstvo v stranki - vsem državljanom, ki so bili kdaj kaznovani. Ker je bila Aung San Suu Kji že kdove kolikokrat obsojena, uradno seveda ne izpolnjuje pogojev za sodelovanje na volitvah. S tem je vojaška hunta uničila vsak zametek demokracije v svoji budistični državi.

Veliko je stvari, ki povezujejo burmansko junakinjo in tibetanskega »živega Budo«. Začnimo s tem, da oba uživata veliko podporo svojega ljudstva. Ta podpora je tolikšna, da ju morajo oblasti v obeh državah fizično odstraniti, da zmanjšajo njun moralni in politični vpliv. Suu Kji in dalajlama pa sta si podobna tudi v tem, da se oba zavzemata za mirno rešitev, ki jo je mogoče doseči izključno z dialogom. Navsezadnje ju povezuje tudi to, da oba Nobelova nagrajenca uživata vsesplošno naklonjenost mednarodne skupnosti, ki v njiju vidi sodobna idola samodiscipline in občutka odgovornosti.

Burma je, to je treba povedati, postala obesek na ogrlici kitajskega modela države, ki jo azijska sila ovija okoli sebe, da bi se tako v širokem krogu zaščitila pred izzivi različnosti. Dlje ko je Kitajska komunistična, bolj se spreminja v neokonfucijansko tvorbo strogih načel s čedalje manj strpnosti za budistično pojmovanje praznine in samoodrekanja. In z vse večjo potrebo po tem, da mora biti za probleme kriv nekdo drug. Pa čeprav dalajlama.

Iz petkove tiskane izdaje Dela