Skica, Zgibanje
koreografija Shen Wei
Plesni ansambel Shen Wei Dance Arts
Gallusova dvorana CD
9. 3. 2010
Ne glede na vtise, okuse in priokuse, ki jih je v torek zvečer pustilo gostovanje plesnega ansambla Shen Wei Dance Arts, je bilo mogoče po dolgem času v Sloveniji videti gostovanje koreografa s plesnim ansamblom, čigar predstave niso bodisi vprašljive regionalne uspešnice bodisi rekonstrukcija uspešnic iz prejšnjega tisočletja. Na Kitajskem rojenemu Shen Weiju je bila kitajska opera položena v zibelko, njenega študija se je lotil kot otrok, pri dvajsetih je bil eden vodilnih pevcev državnega opernega ansambla, pozneje je soustanovil sodobno plesno skupino Guangdonga, nato pa se je še ne tridesetleten preselil v ZDA in leta 2000 v New Yorku ustanovil skupino Shen Wei Dance Arts. Njegovo delo je preplet umetniških zvrsti - v obeh gostujočih predstavah je koreograf tudi avtor scenografije in kostumografije - in obenem kitajske ter zahodne kulture, pri čemer ne gre za multikuluralni seštevek, ampak za Shen Weijevo nadgradnjo različnih prvin v avtorsko prepoznavno estetiko.
Slednje drži prvenstveno za Shen Weijev gib, na kar je osredotočena štiridesetminutna Skica, ki je bila uprizorjena v prvem delu večera. V petdelni Skici (Map) koreograf razdeljuje svoje gibalne principe, ki izhajajo iz tehnike vrtenja v različnih telesnih legah, v nadaljevanju pa jo razvije v »tehniko poskakovanja«, ki prav tako izhaja iz notranje osi in premikanja notranjega središča. To plesalčevo izhodišče je hkrati izhodišče odzivanja na v predstavi uporabljeno glasbo Stevea Reicha, čigar repetativna Puščavska glasba (The Desert) sicer ne spada v vrh skladateljevega opusa, je pa dober primer, kako zveni avtor, ki podleže vplivu samega sebe. Četudi je iz edinega scenskega elementa - v ozadju obešenega platna, na katerega so projicirane živobarvne koreografske skice, in iz preprostih, stiliziranih »vadbenih« kostumov, mogoče dobesedno razumeti, da so to gibalne skice, pa sama predstava ne preseže zgolj demonstracije gibalne metode, in koreografija, v kateri v resnici uporabi »svoj« gibalni material, zares nastopi šele v zaključni, peti skici.
Povsem drugače zastavljena je petintridesetminutna koreografija Zgibanje (Folding; 2000), uprizorjena v drugem delu večera, v kateri je Shen Wei poskušal ustvariti odrsko iluzijo sublimnega. V uvodnem delu je kazalo, da mu bo to tudi uspelo: plesalci v stiliziranih dolgih rdečih in črnih kostumih, z belo pobarvanimi obrazi in gornjimi deli teles, katerih glave so kostumsko podaljšane v nekakšne povnanjene možgane, med počasnim gibanjem učinkujejo vizualno abstraktno in imaginativno izčiščeno. Prav tako abstraktna je scenografija - v ozadju obešeno sivo platno z minimalističnimi simboli in pismenkami. Skozi počasno in fluidno drsenje plesalcev v razmerju z uvodnim surovim zvokom tibetanskih tolkal in rogov ter petjem tibetanskih menihov se ustvari močna odrska napetost med materijo surove zvočnosti in abstraktnimi brezspolnimi telesi, ki se zgibajo in pregibajo posamično, pa tudi podvojeno, in sicer kot dve telesi, vpeti v en kostum, kar ustvarja učinek gibljive skulpture. Toda v nadaljevanju se obetajoči zastavek kaj dosti ne razvije, zato pa gibalni vrhunec pomeni koreografov desetminutni solo na koncu, v katerem se Shen Wei izloči iz skupine in v izrazito upočasnjenem gibanju vrhunsko uprizori pregibanje skozi avtorsko uporabo prvin kabukija in butoha. Šibkost predstave je nemara tako pred avtorjevim strahom pred tišino kot tudi v sami izbiri glasbe Sira Johna Tavernerja (še živečega angleškega glasbenika, in ne njegovega soimenjaka, odličnega komponista iz 16. stoletja), ki od uvodnega »tibetanskega« dela predstavo poganja do samega konca in (tudi) zaradi katere Zgibanje nenehno drsi ob robu dekorativnosti. A ne oziraje na povedano je dvodelni Shen Weijev plesni večer pomenil vpogled tako v opus gibalno zanimivega ustvarjalca kot tudi v kvalitetno mednarodno plesno dogajanje.
Iz tiskane izdaje Dela