Prebivalci Goe, priljubljenega indijskega letovišča, so se nedavno uprli navalu ruskih turistov. Lokalne oblasti so jasno in glasno povedale, da je mesto postalo leglo ruske mafije in narkokartelov, ki kvarijo tamkajšnjo moralo in odganjajo preostale turiste. Povsem drugače so včeraj v Indiji sprejeli ruskega premierja Vladimirja Putina, ki se je tam mudil na državniškem obisku.
Rusija in Indija sta stari prijateljici. Leta 1985 je prva uradna državniška pot Radživa Gandhija vodila naravnost v Moskvo, leto pozneje pa je Mihail Gorbačov za obisk prve države v razvoju izbral Indijo. Že pred tem sta državi živeli v idilični simbiozi, v kateri je v Indijo potovalo sovjetsko orožje in nafta, v nasprotno smer pa riž, zdravila, čaj, kava in pandžabske nogavice.
Zdaj sta obe državi članici obetavnega kluba BRIK. S to razliko, da je druga najbolj naseljena država lani kljub svetovni gospodarski krizi ohranila okoli sedemodstotno gospodarsko rast, rusko gospodarstvo pa je doživelo padec, zato so nekateri zlobneži že napovedovali, da bo BRIK počasi izgubil svoj »R«, torej Rusijo.
To se ni zgodilo in rusko gospodarstvo je že pokazalo prva znamenja okrevanja, Putin pa je v Indiji sklenil kar za 10 milijard dolarjev poslov, predvsem na področju orožarske in civilne jedrske energije.
Rusija je prva vnovčila dvig jedrskega embarga; Indija si ga je v sedemdesetih letih minulega stoletja prislužila z izdelavo lastne atomske bombe, a je bil umaknjen, čeprav je ni med podpisnicami pogodbe o neširjenju jedrskega orožja. Za to so zaslužne predvsem Združene države Amerike, ki so poželjivo pogledovale na indijski trg, lačen civilne jedrske infrastrukture.
Washington je želel Rusijo izpodriniti tudi z enega najbolj dobičkonosnih vojaških trgov na svetu, vendar je ta uspela ohraniti položaj največje dobaviteljice orožja. Nekaj časa ji ni kazalo najbolje in njen primat je bil ogrožen zaradi zapletov povezanih z letalonosilko Vikramaditja oziroma Admiral Gorškov, ki jo Rusija opremlja že vse od leta 2004 in je še zdaj ni dokončala. Vmes je dobavno ceno zaradi drage obnove povišala na krepkih 3,4 milijarde dolarjev, v kar Indija seveda ni hotela privoliti. Zdaj sta državi dosegli dogovor, vendar bodo dela vseeno končana z veliko zamudo (predvidoma 2012), Indija pa bo še vedno dobila 30 let staro letalonosilko, ki jo poganja nafta in ne denimo jedrski reaktor. Ruski ugled je trpel tudi zaradi lovcev Mig, ki so zaradi številnih nesreč indijskemu vojnemu letalstvu prinesli zgolj negotovost in posmeh.
Zaradi vsega omenjenega se v Indiji že nekaj časa sprašujejo, ali so izbrali pravega partnerja. Takega, ki bo svoje zaveze zmogel uresničiti v danih časovnih in finančnih okvirih. Številni cinično ugotavljajo, da nekaj ni v redu, če so nekdaj za par nogavic dobili orožje, ki mu na svetu ni bilo para, danes pa za visoko ceno v državo prihajajo bolj kot ne staro železje.
Indija od Rusije pričakuje predvsem ugodne cene vojaške tehnologije, ki jo potrebuje, ker je obdana vojaško močnima Kitajsko in Pakistanom, s katerima ima nerešene mejne spore. Pri tem ji daje prednost, ker ji v času osamosvajanja izpod britanske nadoblasti edina stala ob strani in ker ji je po drugi svetovni vojni takšno partnerstvo koristilo pri odvračaju morebitne grožnje s strani Kitajske.
Slednja je Rusijo že prehitela tako gospodarsko kot vojaško, zato se v Moskvi upravičeno bojijo, da bo to že kmalu uspelo tudi Indiji. Ko je pod vprašajem večji vpliv Indije v mednarodni skupnosti, se Rusija obotavlja in Delhi ji zameri, da so ga na londonski konferenci o Afganistanu povsem spregledali, pričakuje pa tudi podporo pri vstopanju v Šanghajsko organizacijo za sodelovanje in prizadevanjih za stalni sedež v Varnostnem svetu Združenih narodov.
Ne razgrajanje v Goi, največja grožnja bodočim rusko-indijskim odnosom so ruske bojazni pred porajanjem novih velesil. Če Rusija teh strahov ne bo znala brzdati, se utegne hudournik orožarskih dolarjev postopoma preusmeriti v ZDA, Izrael ali celo na Kitajsko.
Iz sobotne tiskane izdaje Dela
