Skupina uglednih slovenskih ekonomistov je pripravila izhodišča za strateški razmislek o slovenskem razvoju. Gre za dokument, ki bo služil za razpravo o razvoju Slovenije, ki jo v četrtek pripravlja služba vlade.

Ljubljana - Služba vlade za razvoj in evropske zadeve se je za to odločila z namenom pripraviti kakovostno novo razvojno vizijo Slovenije s širokim družbenim konsenzom. Vlada je namreč jeseni lani sprejela odločitev o pripravi nove strategije razvoja Slovenije.

Izhodišča so pripravili profesor na koprski fakulteti za management Janez Šušteršič, profesor na novogoriški fakulteti za uporabne družbene študije Urban Vehovar, profesorja na ljubljanski ekonomski fakulteti Jože P. Damijan in Mojmir Mrak ter profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede Matija Rojec.

Avtorji omenjenega konec februarja pripravljenega izhodiščnega dokumenta med drugim navajajo, da je dosedanji slovenski razvojni model potrebno spremeniti, če želimo dokončno prestopiti v družbo gospodarsko in socialno najbolj razvitih držav. Kot opozarjajo, bi se obstoječi model zlomil, tudi če gospodarske krize ne bi bilo. Njegovo ohranjanje je namreč v zadnjem obdobju zahtevalo ogromno povečanje intenzivnosti dela ob hkratnem prehajanju ljudi v vse manj varne oblike zaposlitve. Intenzivnost dela ljudem otežuje dopolnjevanje plače s tradicionalnimi dopolnilnimi viri (siva ekonomija, obdelovanje lastne zemlje), povečujeta se obolevnost in absentizem kot odgovor na intenzivnost dela.

Ker gospodarstvo, ki se ni dovolj prestrukturiralo, ni uspelo dovolj povečati ustvarjene dodane vrednosti, podjetja ne morejo izplačevati dostojno visokih plač, država pa nima več dovolj virov za financiranje obsežnega socialnega sistema in sistema javnih storitev, zato napoveduje posege v obstoječe pravice. Ljudje danes izgorevajo na negotovih delovnih mestih za dohodke, ki so na meji preživetja. Ekonomska neučinkovitost se je tako končno pokazala kot globoka socialna kriza, ki je v okviru obstoječega gospodarskega in prerazdelitvenega modela enostavno nerešljiva, poudarjajo avtorji.

Zato predlagajo nadgradnjo razvojne strategije. V tem okviru pravijo, da bi bilo potrebno preoblikovati socialno partnerstvo, kar zahteva tako modernizacijo delovanja sindikatov kot tudi modernizacijo delovanja predstavnikov delodajalcev. Enako pozornost bi morali nameniti volilnemu sistemu, ki ustvarja velike in programsko raznorodne koalicije, znotraj katerih drugačni kot tudi marginalni predlogi ne morejo uspeti, hkrati pa izvoljenim predstavnikom ne omogoča prevzema "odgovornosti za spremembe".

Poleg tega bi se morala strategija temeljito posvetiti tudi slabostim in potrebnim spremembam drugih institucij, ki so ključne za delovanje gospodarskega sistema in tudi za izvajanje sprejetih razvojnih odločitev. V prvi vrsti je tu vprašanje delovanja pravne države: kako naj ta zagotovi učinkovito izvrševanje pogodbenih razmerij, predvsem pa zaščito gospodarskih in drugih subjektov pred samovoljnimi posegi države.

Drugo je na primer vprašanje okrepitve nadzornih institucij, ki nadzirajo delovanje države bodisi neposredno (npr. računsko sodišče) bodisi posredno (npr. agencija za trg vrednostnih papirjev), pa tudi institucij, kot so tožilstvo, policija in sodišča, ki zagotavljajo spoštovanje "pravil igre" s strani vseh akterjev.

Tretje je vprašanje drugačne, bolj ekonomsko učinkovite in k uporabniku usmerjene organizacije delovanja javnega sektorja. Četrto je vprašanje preoblikovanja sistemov socialnega zavarovanja, ne le z vidika njihove dolgoročne vzdržnosti, temveč tudi z vidika njihovega vpliva na gospodarstvo in trg dela.

Poleg tega bi nova strategija v primerjavi s predhodno morala prinesti nekaj pomembnih novosti pri oblikovanju spodbud za razvoj. V tem okviru bi bilo potrebno rešiti problem spodbud in ovir za mobilnost prebivalstva ter spodbujati premikanje podjetij v proizvodnjo končnih izdelkov namesto v proizvodnjo lahko zamenljivih vmesnih proizvodov in v večjo uporabo znanja nasploh.

Spodbujati bi tudi bilo potrebno razvoj gospodarskih dejavnosti in raziskav, ki neposredno odgovarjajo na izzive trajnostnega razvoja in s tem nevarnosti spreminjajo v razvojne priložnosti, ter vzpostaviti spodbudne pogoje za podjetništvo in rast malih podjetij ter za prehod iz sive ekonomije v formalno.

Ekonomisti so tudi mnenja, da je potrebna modernizacija sistemov socialnega zavarovanja v smeri omogočujoče države blaginje. Gre za tip socialne države, v katerega so se v zadnjih desetih letih razvile skandinavske družbe in kjer mehanizmi socialne varnosti prilagajajo posameznike in družine tržnim razmeram.

Sprememba, ki bo povečala družbeno relevantnost in legitimnost strategije, pa je po prepričanju avtorjev dokumenta potrebna tudi že pri samem postavljanju razvojnih ciljev. Cilji morajo biti postavljeni tako, da bodo ljudem pomenili nekaj oprijemljivega, sicer strategija ne bo mogla pridobiti zadostne družbene podpore. Osrednji cilj mora biti povečevanje blaginje ljudi, pri čemer mora biti pojem blaginje jasno opredeljen prek različnih vidikov kakovosti življenja posameznikov, od materialne in osebne varnosti prek razvoja lastnih potencialov in interesov do kakovostnega naravnega okolja, med drugim še piše v dokumentu.