Dolgo je veljalo prepričanje, da je ljubezen povezana s srcem, zdaj pa je vse bolj jasno, da so tudi za najbolj slepo zaljubljenost krivi možgani. Pozornost nevroznanosti, ki se je še pred desetletjem ukvarjala zlasti z negativnimi čustvi, kot so strah, tesnoba, jeza in žalost, je v zadnjih letih bolj usmerjena tudi k ljubezni. Z opazovanjem dogajanja v možganih so znanstveniki razkrili merljive biološke razlike med materinsko in partnersko ljubeznijo, nežno zaljubljenostjo in strastno telesno privlačnostjo. »Tradicionalno povezovanje ljubezni s srcem ima znanstveno podlago: ko si vznesen od ljubezni ali ko te boli srce zaradi zavrnitve, je to del stresnega odziva, v katerem se sproščajo stresni hormoni. Med njimi prevladujejo snovi, kot je adrenalin, ki pospešijo in ojačijo srčni utrip. Kadar doživljamo ljubezen, jo zato občutimo v srcu,« pojasnjuje izr. prof. dr. Maja Bresjanac, nevrobiologinja.
A v resnici se vse začne v možganih, saj sta človekova osebnost in vedenje ter z njima ljubezen, ki jo doživlja in kaže, izraz delovanja njegovih možganov. Doživljanje ugodja je namreč tesno povezano z delovanjem dopaminskih nevronov možganskega debla, vse to pa ima pomembno vlogo tudi v občutenju ljubezni. »Dopamin je bistven za doživetje ugodja, usmerjeno pozornost, učenje in motivirano vedenje, ki nas po izkušnjah v novih okoliščinah približa ugodnim dražljajem in se nam pomaga umakniti drugim, ki so neprijetni in nevarni. Delovanje tega sistema zdrsne iz ravnovesja pri razvoju zasvojenosti in odvisnosti in ti pojavi so pogosto pomembni tudi v partnerskih navezah.«
Proučevanje možganskih procesov ob ljubezenskih občutenjih v zadnjih letih omogočajo znanstvene metode, s katerimi je mogoče še za življenja opazovati vzporednice med čustvenim stanjem in delovanjem možganov, pravi Maja Bresjanac. Vendar se je treba zavedati, poudarja, da lahko opazujemo zgolj posredne spremembe. Ko nekdo doživlja pozitivna čustva ob pogledu na fotografijo človeka, ki ga ima rad, je mogoče s sodobnimi metodami opazovati spremembe pretoka krvi, ki so posledica spremenjene aktivnosti v posameznih delih možganov. Če te opažene aktivnosti odštejemo od tistih, ki jih zaznamo, ko isti človek opazuje fotografijo povsem neznane osebe, lahko to razliko povežemo z ljubeznijo. »Ko ženska opazuje fotografijo svojega partnerja, ki ga ljubi, nato pa fotografijo neznanca ter v drugem poskusu fotografijo svojega otroka in nekega drugega, neznanega otroka, je videti, da se izkušanje različnih oblik ljubezni kaže v različnem delovanju posameznih predelov možganov.« Tako so pri romantični, akutni zaljubljenosti izrazito aktivirana območja, ki so povezana s spolnim vzburjenjem, pri materinski ljubezni pa so denimo izrazite zmanjšane aktivnosti v predelih, ki so pomembni za socialno vrednotenje drugih - svojega otroka obravnavamo dosti manj kritično kot druge, saj ga dojemamo skoraj kot neločljiv del sebe.
Slepota prve zaljubljenosti
»Spremljajoči občutki vznesenosti, vsiljenih misli na subjekt naše strasti in hrepenenja po čustvenem zbližanju sovpadajo z zvečano aktivnostjo v tistih predelih možganov, kjer sta nevrotransmiterja dopamin in noradrenalin.« Zgodnjo romantično ljubezen tako zaznamujejo povečani učinki oksitocina in vazopresina ter povečana aktivacija stresne osi (hipotalamus-hipofiza-skorja nadledvične žleze), ki se kaže v zvečani plazemski koncentraciji kortizola. Skupaj s povečanjem dopaminskih učinkov je za zgodnjo romantično ljubezen značilno zmanjšanje učinkov serotonina, podobno kot pri obsesivno-kompulzivni motnji oziroma zasvojenosti z drogami, igrami na srečo in podobno.
Prepričanje, da je ljubezen slepa, tako potrdi tudi znanstvena razlaga. Vendar: medtem ko smo v slepoti prve zaljubljenosti nezmožni kritičnega pogleda na predmet ljubezni, pri dolgotrajni navezanosti na partnerja tega ni več opaziti. »Po treh do šestih mesecih se stanje akutne zaljubljenosti, ki spominja na obsesivno-kompulzivno stanje, ko smo zares obsedeni in slepi za vse značilnosti našega ‛subjekta‛, počasi umirja in nekje do dveh let izzveni. V tem času so tudi preiskovanci partnerja bolje spoznali, ga ugledali v drugi luči in z njim ostali, kljub temu da niso bili več slepi za njegove morebitne ‛pomanjkljivosti‛ ali neujemanje v odnosu.«
Znanstveniki so proučevali tudi tiste, ki še vedno ljubijo, pa so bili zavrnjeni. Pri njih je še vedno aktiven osrednji možganski sistem s sproščanjem dopamina, aktivirajo pa se tudi nekatera območja v sprednjih delih možganov, podobno kot pri ljudeh, ki igrajo na srečo z velikimi vložki in velikimi izgubami.
»Izsledki funkcijskega slikanja možganov preiskovancev obeh spolov, ki so bili močno zaljubljeni, a so jih ljubimci nedavno zavrnili, so pokazali podobne možganske aktivnosti kot pri ljudeh, ki so izbirali bolj tvegane naložbe, povezane z možnostjo velikih dobitkov ali velikih izgub.«
Zavrnjeni ljubimec torej občuti podobno agonijo kot zasvojenec, ki nima dostopa do iger na srečo ali druge droge. A tudi za (neuslišano) vzneseno ljubezen obstaja zdravilo, pojasnjuje znanstvenica: »Visok tonus serotonina deluje zaviralno na libido in romantično ljubezen, tako da bi lahko pomagal utišati nesrečno neuslišano zaljubljenost. Če se želite otresti nezdrave navezanosti na subjekt vaše neuslišane ljubezni, je veliko možnosti: ena je neuradna praksa uporabe antidepresivov, ki zvišujejo centralne učinke serotonina. Druga možnost pa je, da se, namesto da se potapljate v obup, podate v odkrivanje novih virov dražljajev za vaš sistem ugodja! Kot nevroznanstvenica in zdravnica priporočam slednje ... brez zadržka in brez recepta!«
Spolnost ločena od ljubezni?
Sodobna nevroznanost nakazuje, da lahko v delovanju možganov najdemo tudi razlago za menjavanje partnerjev in nezvestobo. Procesi v možganih lahko poskrbijo, da subjekt našega spolnega poželenja sploh ni oseba, na katero smo čustveno navezani in ki smo jo sprejeli za svojega življenjskega partnerja.
»Anabolni steroidi, kot je testosteron, spodbujajo libido, spolno slo, tako pri moških kot ženskah, vendar nimajo čisto nič opraviti z zaljubljenostjo. Ljudje imajo lahko zaradi učinkov anabolnih steroidov povečano spolno slo, pa zato nič bolj ne ljubijo. Nevralni sistemi, ki določajo ljubezen in spolno slo, so sicer med seboj povezani, vendar delujejo tudi ločeno, zato lahko strastno ljubimo nekoga, ki ni naš izbrani življenjski partner, in čutimo poželenje do nekoga tretjega. Ravno zaradi teh nevralnih sistemov smo lahko promiskuitetni, pri čemer smo si moški in ženske podobni.«
Vendar je tudi z zadovoljujočo spolnostjo mogoče okrepiti navezanost na človeka, s katerim jo doživljamo. Oksitocin ali kemikalija navezanosti, kakor ji pravimo, se sprošča pri orgazmu, dojenju ali porodu in uravnava delovanje osnovnega sistema ugodja. Tudi raziskave na živalih so pokazale, da izločanje oksitocina in vazopersina, dveh ključnih peptidov v možganih, vpliva na to, ali si žival vtisne v spomin vonj partnerja in ga ohrani ali si ga ne zapomni in je zato promiskuitetna. Modelna žival v tem primeru so rovke, pri katerih osrednji živčni sistem in sistem navezovanja na partnerja deluje zelo podobno kot pri človeku. »Tudi sicer številna spoznanja čustvene nevroznanosti na ljudeh izhajajo iz raziskav na živalih. Te kažejo, da so temeljni nevrobiološki mehanizmi spolne privlačnosti, izbire partnerja, dolgotrajne navezanosti in tudi starševske ljubezni evolucijsko ohranjeni vse do molekul, ki opravljajo podobne funkcije pri ptičih, laboratorijskih miškah in človeku,« razlaga Bresjančeva.
Etika nevroznanosti
Človek si je že od nekdaj prizadeval odkriti čarobni ljubezenski napoj, s katerim bi si pridobil naklonjenost ljubljene osebe, zato sodobni izsledki nevroznanosti zbujajo številna, tudi neetična pričakovanja. Z zdravili bi lahko pomagali preboleti neuslišano ljubezen, partnerja, pri katerih vzajemna čustva ugašajo, pa bi si morda želela tabletke za ohranjanje strasti in obujanje čara prve zaljubljenosti. Porajajo se pričakovanja, da bo človek z razumevanjem delovanja možganov laže obvladoval tudi čustva: »Nekateri si želijo, da bi bilo mogoče farmakološko ublažiti bolečine nesrečne ljubezni, vse bolj razširjeno je tudi razmišljanje, da bi lahko z zdravili, ki bi povečala raven serotonina v možganih in zavirala sproščanje dopamina, zmanjšali verjetnost, da bomo zaljubljeni v človeka, ki nam čustev ne vrača. In nasprotno, da bi z zdravili okrepili in podaljšali ljubezen. Z razvojem nevroznanosti se odpirajo številne etične dileme, zato bo verjetno treba poiskati družbeni konsenz o tem, koliko je mogoče uporabljati te metode.«
Ne nazadnje bi lahko poskusili s testiranjem delovanja možganov dokazovati, da je nekdo zaradi neobvladljivega slepila ljubezni zagrešil umor iz ljubosumja. Pri bodočem življenjskem partnerju bi lahko, denimo, vnaprej preverili, kako močna je njegova ljubezen, pri kandidatu za delovno mesto, kolikšna je njegova lojalnost in kakšen čustveni ustroj, ugotovili bi, kako razmišljajo in česa si želijo naši volivci ali kupci. »Večna tema je možnost, da bi vam lahko nekdo pogledal v možgane in povedal, kdo natanko ste, kako razmišljate in čutite. Znanost resda ni bila še nikoli tako blizu odkritij o vzvodih mišljenja in čustvovanja, vendar se je treba zavedati, da smo kljub sodobnim metodam daleč od zanesljivega branja misli.« Metode še niso dovolj razvite, da bi z zanesljivostjo dokazovale, kaj nekdo čuti ali misli, s poenostavitvami pa bi lahko prišli do zmotnih sklepov in naredili veliko škode.
Iz tiskane izdaje Nedela