Škandali, afere, korupcija, politično trgovanje in podobne nepravilnosti so postali stalnica v slovenskem političnem prostoru. V Delo Magu podrobneje analiziramo ozadje novodobne slovenske igre Prodajanje zemljišč.

Škandali, afere, korupcija, politično trgovanje in podobne nepravilnosti so postali stalnica v slovenskem političnem prostoru. Zadnja oziroma bolje rečeno zadnji aferi, povezani z opozicijsko nacionalno stranko, sta ponovno pokazali, da tudi v gospodarsko težkih časih nad nacionalnim interesom prevladujejo osebni. Zadnje mesece namreč lahko ugotavljamo, da državo obvladujejo različne mreže, ki mimo pravil urejajo družbeno življenje. Po svoje smo imeli srečo, da smo tudi z razkritjem ravnanja poslanca SNS Srečka Prijatelja dobili na vpogled majhen košček slike, kako te mreže delujejo. Pri čemer se je treba strinjati z drugovpletenim Zmagom Jelinčičem, da tako pač v Sloveniji delujejo skoraj vsi. Seveda bodo zdaj v drugih strankah bolj papeški od papeža, vendar se politično trgovanje, lobiranje, klientelizem in druge oblike mreženja dogajajo na vsakem koraku. Vendar to nikakor ne pomeni, da se moramo vdati ali pa zakleti in se sprijazniti, da drugače pač ne gre. V Delo Magu podrobneje analiziramo ozadje novodobne slovenske igre Prodajanje zemljišč.

»Danes prevladuje mnenje, da je naloga politike predvsem prepiranje«

Član slovenskega predsedstva v osamosvojitvenih časih dr. Matjaž Kmecl je v intervjuju za Delo Mag izrazil precejšnje razočaranje nad sedanjo politiko. Po njegovem se je opozicija neupravičeno spravila na predsednika Danila Türka, saj je njegov odlikovanec Tomaž Ertl z vodenjem akcije Sever osebno veliko tvegal. Menil je, da Slovenci postajamo vedno bolj vizažističen narod. Tezo je podkrepil z dogajanjem okrog smrti Saše Baričeviča; ta zanj kaže na kaotično stanje duha pri nas, ki lahko vodi na pot hitrega propada slovenskega naroda. Največja težava samostojne Slovenije pa je po njegovem to, da nima vizije, da kot država in narod nima cilja. Čeprav velja Kmecl, zaradi delovanja v preteklosti, za levičarja, sam politike ne deli na levo in desno, ampak na pošteno in nepošteno. Da ni vse, kar je levo, tudi levičarsko, je z odgovori na vprašanja o družinskem zakoniku in izbrisanih dokazal tudi sam. Pri teh se je izkazal za tradicionalistično, celo konservativno usmerjenega. Je namreč pristaš tradicionalne družine, izbrisanih pa nima za najhujši madež na slovenski poosamosvojitveni zgodovini, kar je za vsakega polnokrvnega levičarja seveda neovrgljivo dejstvo. Svojo privrženost tradicionalni družini je utemeljil z vzgojo v takšni življenski skupnosti, izbrisani pa so se mu zamerili v času osamosvajanja, ko so mu - takrat še bodoči izbrisani - grozili in ga žalili. Verjetno zato ni jasno odgovoril, ali bi bilo tistim, ki jim je izbris uničil življenje, treba izplačati odškodnino ali ne. S politiko se pri 76. letih ne ukvarja več, veliko časa pa posveča precej nenavadnemu konjičku, križanju vrtnic. Uspelo mu je ustvariti prvo slovensko križano sorto, prešerna. Podrobnosti preberite v Delo Magu.