Zlovešči otok je primer kompleksne, večplastne zgodbe, ki se v Lahanovi literarni fikciji odlično obnese, medtem ko bi se moral film držati zlatega pravila: manj je več.

Zlovešči otok
Shutter Island
režija Martin Scorsese
ZDA, 2010, 138 min.

Scorsesejev opus v žanru trilerja oziroma kriminalke kljub popularnemu prepričanju ni ravno obsežen; občutek je namreč varljiv, saj velja za trdega, urbanega režiserja, čigar filmi problematizirajo nasilje, življenje gangsterjev, krščanski občutek krivde. Le malo pa je ustvaril čistokrvnih žanrskih filmov, zadnjih trideset let v bistvu zgolj Rt strahu (1992) in Dvojno igro (2006), in še v teh dveh primerih je šlo za rimejka izrednih izvirnikov iz zakladnic holivudskega B-filma in hongkonškega akcijskega trilerja.

Zlovešči otok je »izviren« v tolikšni meri, da literarna predloga Denisa Lahana (Skrivnostna reka) še ni bila ekranizirana za veliko platno. Zgodba, postavljena v leto 1954, se odvija na vetrovnem in deževnem otoku Shutter pred Bostonom, »Alcatrazu« za duševno neuravnovešene paciente, kamor prideta zvezna detektiva Teddy Daniels (Leonardo DiCaprio) in njegov partner Chuck (Mark Ruffalo), da bi raziskala primer izginule/pobegle pacientke. V zgodbi, kjer odmevi nacizma in McCarthyjevega lova na čarovnice ter motivi razcepljene osebnosti in nadnaravnega prevzemajo vse vidnejšo vlogo, kjer so liki vse bolj dvoumni, njihove travme pa vse bolj destruktivne, se Scorsese poigrava predvsem z vizualnimi arhetipi in pretiravanji. Zlovešči otok je baročno napihnjena in solipsistična ekstravaganca, tip formalističnega ekscesa, ki bi ga prej pripisali nadobudnemu začetniku, ne pa veteranu, čigar intonacija naj bi temeljila na izbranem in zadržanem.

Od Scorseseja seveda nihče ne pričakuje eastwoodovske konzervativnosti, malce več preudarnosti pa vendarle, sploh če psihološki profil osrednjega junaka temelji na travmah iz druge svetovne vojne, konkretno osvoboditvi Dachaua. Če je večina flashbackov iz Danielsove preteklosti »zgolj« kičastih, so lepo zložena in aranžirana trupla dachauskih žrtev najmanj neokusna, sploh ker se Scorsese zgodovinske krivde, ki zaznamuje ameriške osvoboditelje Dachaua (kopico neoboroženih nacističnih oficirjev so, šokirani nad prizori v taborišču, enostavno postrelili) loteva v podobni maniri kot občutka krivde, ki izhaja iz nasilnih dejanj psihične neprištevnosti.

O Zloveščem otoku ni preprosto pisati ali govoriti, ne da bi razkrival pomembne narativne preobrate, narativni preobrat oziroma »veliko razkritje«, spektakularni sklepni moment (povprečnih) trilerjev, pa je tudi ključni element pričujočega filma. Da detektiva zlepa ne bosta zapustila zloveščega otoka, pozornemu gledalcu postane jasno vsaj na polovici filma, sploh ker se Scorsese naslanja na tradicijo žanra štiridesetih let, ki jo je s filmi za »revni« studio RKO bogatil predvsem producent Val Lewton. Zlovešči otok je primer kompleksne, večplastne zgodbe, ki se v Lahanovi literarni fikciji odlično obnese, medtem ko bi se moral film držati zlatega pravila: manj je več.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela.