Vladimir P. Štefanec
Jože Slak: Ženske slike
Bežigrajska galerija 2, Ljubljana
17. 2. - 17. 3. 2010
Razstava
Jožeta Slaka v Bežigrajski galeriji 2 je drugačna od njegovih dosedanjih, pa ne toliko zaradi razstavljenih del, pri katerih pomembnejšega preloma z njegovim dosedanjim ustvarjanjem pravzaprav ni opaziti, ampak zaradi nekaterih jasnih, pozornosti vrednih stališč, ki jih je objavil v katalogu in se zrcalijo tudi v nekonvencionalnem naslovu razstave. In prav v navezavi na ta stališča se še dodatno okrepi »mehki« vtis, ki ga na gledalca naredi tokratna postavitev.
Slak v svojih jedrih stavkih nasprotuje s feminizmom podloženim stereotipom o »ženski umetnosti« in nasploh ideološkem ločevanju na moško in žensko umetnost. Umetnost je zanj, v nasprotju s politiko in ideologijo, tako in tako »ženska« dejavnost, kar je seveda treba razumeti v smislu temeljne, arhetipske definicije ženskega principa. Za Slaka je edini posvečeni cilj umetnosti napredovanje k človečnosti, »potovanje v maternico sveta«. Nasprotuje pogubni (»moški«) kapitalistični miselnosti, na kateri je zgrajen tudi sistem »sodobne umetnosti«, obžaluje, da se slednjemu poskuša priključiti tudi feministična umetnost. Želi si novega, bolj »ženskega« sveta.
Slakova dela z razstave so nekoliko enigmatična, asociativna, mnoga gotovo ustvarjena po nareku intuicije, opazno prisoten je vodni element (kar je vse tradicionalno povezovano z ženskim principom), prisoten na primer v obliki kapljičastih sledov dolgih potez širokega čopiča na mnogih slikah in nekaterih naslovih. Delo Diptih, v prvem prostoru, odpira temo, navzočo tudi pri nekaterih drugih, spraševanje o tem, kako določene oblike učinkujejo v različnih (tudi simbolno podloženih) barvnih kombinacijah, tako ozadij kot potez v prvem planu, kako se s tem spreminja intonacija, doživljanje slik, njihovo delovanje na naše čute, čustva ...
Velika spokojna krajina Past za muhe je vsa »zavita« v mokri element, v drugem planu vidimo pogovor razsežnih svetlih oblakov zgoraj in dolgih kopren meglic spodaj, prvi plan pa tudi zaznamujejo že omenjene dolge kapljičaste poteze širokega čopiča. Ironičen naslov morda odraža kanček avtorjeve negotovosti spričo izbire tako klasičnega motiva ali le preprosto dejstvo, da se je med slikanjem v njegove »kapljice« ujelo nekaj muh.
Sliki Kresna noč in Puhkove sanje preveva nekakšna pravljičnost, dosežena z občuteno izbiro barv in mehko razdrobljenostjo form, nekak topli lirizem, ob tem pa ponujata bogato vizualno doživetje. Zdita se kot odlomka iz kakšne v abstraktni slikarski jezik prevedene tisoč in ene noči.
Na razstavi seveda tudi tokrat ne gre brez velikih, osamosvojenih, skoraj v abstraktne slikarske entitete preobraženih vzhodnjaških pismenk. Slak jih tokrat izslika na različne podlage, od mehke svile do trdega lesa, eno iz platna tudi izreže in jo pritrdi direktno na zid. Glede na izbrane podlage in barve se spreminja tudi njihov učinek, razpoloženje, od prosojnosti Posušenih solz, do monolitnosti, poudarjene snovnosti, mrakobnosti Kenotafa, ki na razstavi morda predstavlja moški princip.
Mehka razstava torej, ki ji prej navedene avtorjeve misli pridajajo naravo manifesta. Slak govori o bistvenih, temeljnih stvareh, njegove besede in delovanje so prežete s starodavno modrostjo in globokimi sonaravnimi spoznanji, zato mu velja pozorno prisluhniti. V vsakem od nas je (tudi) ženska in, seveda, ne po naključju.
Iz današnje tiskane izdaje Dela