V desetčlanski gospodarski delegaciji, ki je nemškega zunanjega ministra Guida Westerwelleja januarja spremljala na obisku na Kitajskem in Japonskem, je bil Cornelius Boersch.

Berlin - V desetčlanski gospodarski delegaciji, ki je nemškega zunanjega ministra Guida Westerwelleja januarja spremljala na obisku na Kitajskem in Japonskem, je bil Cornelius Boersch. Menedžer je solastnik švicarskega podjetja, ki je v zadnjih desetih letih Westerwellejevim liberalcem nakazalo 160.000 evrov. Še več, današnji vodja diplomacije je bil kot opozicijski politik do lanske jeseni v sosvetu njegove hčerinske družbe, posredno je z njim povezana odvetniška pisarna, v kateri dela ministrov brat Kai Westertwelle ...

To je le eno od številnih omrežij nemškega zunanjega ministra, sestavljenih v zadnjih dneh v nemškem časopisju, ki je vzelo pod drobnogled sestavo delegacij gospodarstvenikov, ki spremljajo Westerwelleja na službenih poteh v tujino. Na obiskih od Kitajske, Saudske Arabije in Turčije do Urugvaja so ministra spremljali veliki donatorji FDP in, denimo, predstavnik podjetja, ki je Westerwelleja v preteklih letih gostilo na njihovih prireditvah.

Še posebno kočljiva je vpletenost Westerwellejevega življenjskega sopotnika Michaela Mronza, ki je ob ministru na skoraj vseh obiskih na tujem. Drugače kakor partnerke nekdanjih zunanjih ministrov - ki so bile v spremstvu le izjemoma - je Westerwellejev partner uspešen poslovnež, ki se ukvarja predvsem z organizacijo velikih prireditev. Ko je bil prejšnji teden v delegaciji med Westerwellejevo turnejo po Južni Ameriki, je opozicija očitala ministru, da Mronz izrablja poti za sklepanje donosnih kupčij.

Ko se je Westerwelle konec tedna vrnil v Nemčijo, tema njegovih nastopov sploh niso bili dosežki onstran Atlantika, marveč bolj ali manj le njegovo spremstvo. A vodja FDP, zunanji minister in podkancler na številna kočljiva vprašanja sploh ni vsebinsko odgovarjal. Na ponedeljkovem srečanju s tiskom je pojasnjeval, da so sopotniki vedno izbrani po uveljavljeni poti in na podlagi strokovnih analiz. Posebno si prizadeva, da bi bili ob gospodarskih velikanih v delegacijah predstavniki majhnih in srednje velikih podjetij, ki potrebujejo »odpiranje vrat«.

Sami očitki so po Westerwellejevem mnenju nedostojni, poskušajo da ga osebnostno diskvalificirati, tarča sramotilnih napadov je tudi njegova družina. Še zlasti da je nesprejemljivo, da ga opozicija ostro napada (z očitki od nepotizma do korupcije) med njegovim bivanjem v tujini. Nenapisano pravilo nemške politike namreč ne dovoljuje takega ravnanja. Zaradi tega bi politična kultura, kakršno so v Nemčiji poznali doslej, menda utegnila končati na psu.

Napade obravnava predvsem v notranjepolitičnem kontekstu, češ, sem žrtev levičarskega »duha časa«. Po njegovih razlagah poskušajo levosredinske stranke z nespodobnimi napadi preprečiti ponovno zmago desnosredinske naveze FDP in krščanskih demokratov Angele Merkel na majskih volitvah v Severnem Porenju -Vestfaliji - deželi z 18 milijoni prebivalcev -, ki bi utegnile vplivati na razmerje sil v nemški politiki. Volitve bi imele še posebno veliko težo, če se bo FDP, kakor napovedujejo raziskave, odrezal res slabo.

Da Westerwelle in njegova stranka izgubljata ugled, najbrž niso krivi le opozicijski kritiki. Ob, za nemške standarde, neobičajni izbiri delegacij se je novi zunanji minister v prvih mesecih po vstopu v vlado zapletel v še več neprijetnih stvari, denimo v sprejetje davčnih olajšav za volilno klientelo svoje stranke. Tudi njegovi ostri napadi na nemško socialno državo so pripomogli k temu, da je Westerwelle - drugače kakor njegovi predhodniki na položaju zunanjega ministra - zgolj pri repu lestvice desetih najbolj priljubljenih nemških politikov.

Iz torkove tiskane izdaje Dela