O nujnosti povečanja rabe lesa v Sloveniji se govori že vsaj desetletje. Razvoj pa je popolnoma nasproten: Slovenija se zarašča, lesna industrija propada, v Italijo in Avstrijo gredo celi hlodi, uspešne sisteme daljinskega ogrevanja na lesno biomaso lahko preštejemo na prste ene roke. Za uporabo geotermalne energije še vedno ni pravega zanimanja, veter povzroča le težave, na razvoj biogoriv druge generacije še čakamo, odpadki gnijejo na smetiščih, bioplin iz njih pa zasmraja okolico. Nekako modne so le sončne elektrarne, ki vse uporabnike elektrike tudi največ stanejo.
Ob umetno ustvarjeni dilemi - ali postaviti šesti blok Termoelektrarne Šoštanj ali drugo jedrsko elektrarno za denar, ki si ga navadni občan niti predstavljati ne more - so obnovljivi viri energije potisnjeni vstran. Sprejeti niso niti kot enakovredna alternativa, čeprav izpolnjujejo oba v sedanjih energetskih razpravah poudarjena argumenta. Pri vseh gre, tako kot pri velenjskem lignitu, za domači vir, hkrati pa njihova uporaba šteje za zmanjšanje emisij.
Priložnosti je veliko, primerov niti ne manjka. Tako se je Danska v hudi naftni krizi v 70. letih odločila, da ne bo več odvisna predvsem od uvoza energije. Do podrobnosti je razvila sistem uporabe vetra, sonca, odpadkov in lesne biomase, predpisala je gradnjo daljinskih sistemov ogrevanja in energetsko varčno gradnjo. Ob tem so se razvile nekatere vodilne mednarodne korporacije za sisteme ogrevanja in izolacijo. Osnova je bil velik domači trg.
Slovenija gre v razpravah, nasprotno, bolj v smeri drugih držav, ki so v času danske spremembe gradile jedrske elektrarne in nove termoelektrarne na premog in plin. Daljinski sistemi ogrevanja so medtem postali nekako socialistično nemoderni, zato mora imeti tako rekoč vsako stanovanje v mestu energetsko manj učinkovito, a lastno pečko na plin. Plinski lobi je pač močan, čeprav plin še zdaleč ni poceni.
Z lesom pa bi lahko gradili, sestavljali pohištvo in kurili ostanke. Največji prihranek emisij je namreč v tem, da domači, ne tropski les, kot gradbeni material in surovina za druge izdelke čim bolj zamenja plastiko, keramiko in kovine. To pa je že priložnost za široko gospodarsko dejavnost in številna delovna mesta.
Iz torkove tiskane izdaje Dela
