Ljubljana - Dorijan Marušič, 53-letni matematik in zdravnik, bo najverjetneje po poldrugem letu na Štefanovi ulici 2 zamenjal sedanjega ministra Boruta Miklavčiča. Ta je napovedal svoj odhod zaradi zdravstvenih težav, saj je moral od poletja, ko ga je oplazila blažja možganska kap, obiskati nevrološko kliniko v začetku marca že tretjič. Premier Borut Pahor je sporočil javnosti v ponedeljek drugo ime za to ministrsko mesto: Dorjan Marušič. A Marušič je pravzaprav zdaj prva izbira. Resen kandidat za ministra je bil že takoj po volitvah 2008.
Dorijan Marušič, zdravnik internist kardiolog, nato strokovni direktor izolske bolnišnice, se je kalil na ministrstvu za zdravje že od leta 2000, ko ga je na mesto državnega sekretarja imenoval minister Dušan Keber. Takrat je bilo ogromno dela, saj se je bilo treba »naučiti« vse zakone, se seznaniti s številnimi uredbami in pravilniki, skratka, spoznati zdravstveni in državnoupravni sistem od znotraj, torej drugače, kot ga poznajo zdravniki, predstojniki in direktorji javnih zavodov, ki delajo v neposredni praksi. Veliko dela pa je bilo tudi zato, ker je takratna (Ropova) vlada pripravljala zdravstveno reformo. Reforme kljub dolgi javni razpravi ni bilo, iz tistega obdobja pa je ostalo financiranje zdravstva po tako imenovanih skupinah primerljivih primerov. To je bilo eno glavnih področij Marušičevega dela.
Marušiču je bilo v tem pogledu veliko lažje v drugem mandatu, ko je naravnost iz ambulante prišel za ministra zdravnik Andrej Bručan. Marušič, ki je takrat ostal (v kvoti Desusa) na ministrstvu, da bi nadaljeval strokovno delo, je s svojim poznavanjem sistema, zakonodaje in razmer čvrsto stal ob strani ministru Bručanu. Četudi Bručan ni razglašal, da bo izpeljal reformo, je reformiral veliko več od svojega predhodnika: podelil je precej koncesij, v njegovem času se je razmahnil vzporedni samoplačniški zdravstveni sistem, v katerem so začeli množično delati zdravniki, sicer zaposleni v javnih zdravstvenih ustanovah, uvedena so bila zavarovanja za preskok čakalne vrste, na čelu s takrat spornim podjetjem Prva zdravstvena asistenca. Bručanova ekipa je pripravila tudi zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju. Prav Marušič je več kot leto dni vodil usklajevanje tega zakona s socialnimi partnerji, usklajeni zakon pa je nato Bručan pospravil v predal. Zakonske reforme torej ni bilo.
Ko je takratni premier Janez Janša Bručana leto dni pred koncem mandata odstavil, je zapustil ministrstvo tudi Marušič. Zaposlil se je kot svetovalec generalnega direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) Sama Fakina, kjer je še zdaj, poleg tega pa je tudi mednarodni svetovalec za zdravstvene sisteme, predvsem v jugovzhodni Evropi.
Tako je Marušič danes zagotovo eden redkih odličnih poznavalcev zdravstvenega sistema v državi, ki pa z ambulanto za srčne bolnike v Sežani še vedno vzdržuje stik s konkretnimi vprašanji bolnikov in delovanjem sistema v praksi. Za razliko od Miklavčiča, ki je predvsem akcijski vodja, spreten v komuniciranju, prepričevanju, všečen v hitrih obratih in poznavalec finančnih tokov, je Marušič bolj strokovnjak kot nastopač, bolj premišljen kot impulziven, bolj zadržan in ne tako populističen. Ali bodo te lastnosti v teh pregretih časih prednost, ki bo zdravstvo končno postavila na piedestal pomembnega resorja, kot si ga ministrstvo, ki zastopa najvišjo vrednoto prebivalcev - zdravje - zasluži, je še prezgodaj oceniti. Zagotovo bo, če bo ministrovanje prevzel, Marušič podedoval od predhodnika dva pripravljena reformna zakona. In zagotovo se z vsem, kar v njima piše zdaj, ne bo strinjal. Reforma utegne tako z Marušičem na čelu nekoliko zaviti z začrtane poti.
Iz tiskane izdaje Dela