Še dobro, da sta se slovenski zunanji minister Samuel Žbogar in njegov avstrijski gostitelj Michael Spindelegger na Dunaju lahko dogovorila o pobudi za spodbujanje evropske perspektive Zahodnega Balkana. V nasprotnem primeru bi sicer odlične odnose med Slovenijo in Avstrijo še bolj meglila nepripravljenost avstrijske vlade, da odločno preseka gordijski vozel ustavnih pravic slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem.

Verjamemo, da je vlada premiera Boruta Pahorja, ali vsaj njeni deli s predsednikom države Danilom Türkom vred, med svoje cilje uvrstila tudi vidno dvojezičnost in slovenščino kot uradni jezik na avstrijskem Koroškem. Potem pa je na Dunaju naletela na izgovore, kakršne je slišal zdaj tudi minister Žbogar: Saj bi, ampak ... Tudi avstrijskemu šefu diplomacije iz ljudske stranke lahko verjamemo, da bi ob petinpetdeseti obletnici državne pogodbe, ki je utemeljila avstrijsko državnost tudi s podelitvijo pravic manjšinam, osebno rad videl rešitev tega vprašanja, čeprav s sklicevanjem na sklepe koroške skupine konsenza, v kateri dve slovenski organizaciji ZSO Marjana Sturma in SKS Bernarda Sadovnika sodelujeta s koroškim Heimatdienstom, drugače kot njegov slovenski kolega. Ta je na tiskovni konferenci omenjal sedmi člen državne pogodbe in odločbe ustavnega sodišča, v drugem primeru torej delo podpredsednika Narodnega sveta koroških Slovencev Rudija Vouka.

Toda za zdaj v Avstriji še ni videti kaj več pripravljenosti na preboj kot lani, ko so na Dunaju tudi zatrjevali, da bi morali rešitev poiskati do konca leta. Nasprotno, prav v času obletnice koroškega plebiscita bodo na Dunaju volitve, na katerih se bo majala absolutna vladavina socialdemokratov, potem ko bo, če bodo sledili sedanjim usmeritvam, stranka kanclerja Wernerja Faymanna že doživljala boleče izgube drugod. Težko je verjeti, da se bodo med topovskim napadom skrajno nacionalističnih svobodnjakov avstrijski socialdemokrati na Koroškem zavzeli za tisto, kar bi bilo prav. Če se bodo, si bodo seveda zaslužili pohvalo za načelnost, toda stava na to je še vedno tvegana.

In če letos ne bo napredka, kaj bo naredila slovenska vlada? S skupnim zasedanjem komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu ter odbora za mednarodne odnose bo danes besedo dobil slovenski parlament, ki je vladi že pred časom naročil, naj prouči možnosti notifikacije nasledstva pri avstrijski državni pogodbi. Slovenski zunanji minister je avstrijskim sogovornikom jasno povedal, da »smo del avstrijske državne pogodbe in tako tudi ravnamo«. V pogovoru s slovenskimi novinarji je na Dunaju tudi spomnil, da je Rusija obvestila Slovenijo o češki notifikaciji, kar je »dokaz, da nas države stranke ADP jemljejo kot stranko ADP«. Bo parlament ob avstrijskih zastojih v reševanju manjšinskih vprašanj zahteval, da naredi vlada še korak ali dva naprej?

Če se Avstrija vede kakor sramežljiva nevesta, ki si ne upa narediti odločnega koraka naprej, Sloveniji ni mogoče zameriti, če je sama bolj odločna. Sosednji državi je treba ob tem seveda jasno povedati, da ne gre za nikakršno nagajanje, ampak samo za reševanje težav, ki motijo sicer zelo dobre in še bolj perspektivne odnose. Avstrijski zagovorniki pravne države tako in tako že zdaj vedo, da nespoštovanje odločitev ustavnega sodišča tudi njim ne koristi.

Iz sredine tiskane izdaje Dela