Marko Jakše: More Freshest Meat
Galerija Jakopič, Ljubljana
10. 3.-4. 4. 2010
Ob vprašanju, kateri so najpomembnejši predstavniki figurativnega nadrealizma v slovenski likovni umetnosti, bi se večinoma verjetno najprej spomnili na tri umetnike treh zelo različnih generacij, na Staneta Kregarja, Štefana Planinca in Marka Jakšeta. Vse tri (in ob njih seveda še koga) so z nadrealizmom povezovali neprestano, kljub temu pa nobenega od njih ni mogoče označiti kot nadrealista v - recimo - »ortodoksnem« smislu dvajsetih in zlasti tridesetih let prejšnjega stoletja. Vsi so seveda uporabljali (oziroma še vedno uporabljajo) sugestivne likovne formule, ki naj spodbudijo podzavestne reakcije gledalcev, ustrezni vsebinski, še zlasti politični poudarki pa so pri njih izjemni.
Redki pa so tudi satirični poudarki, kakršne srečujemo na tokratni Jakšetovi razstavi. Očitno satiričen je že njen naslov, satirične likovne in vsebinske elemente - ki včasih, za zdaj sicer zgolj izjemoma, preraščajo v družbeno kritiko - pa lahko opažamo tudi na vrsti predstavljenih slik. Takšni poudarki v umetnikovem opusu niso docela novi: s sorodnimi smo se srečavali tudi na nekaterih njegovih starejših delih, vendar so jih praviloma preglašali drugačni, zlasti (bolj ali manj dobesedno) mračni. Ti so seveda prisotni tudi tokrat, ne nastopajo pa več v glavni vlogi, ne nazadnje zato, ker najboljše slike učinkujejo precej bolj zračno od starejših. (Pri tem je zanimivo, da je njihova kvaliteta odvisna tudi od formata: vsaj v Avstraliji se je Jakše najbolje znašel na pravokotnih slikah srednjega formata, pri čemer je vseeno, ali so horizontalne ali vertikalne.)
Za Jakšeta pa je tudi značilno, da je njegov avstralski cikel »avstralski« samo glede na kraj nastanka, ne pa tudi v likovnem smislu. Na začetek razstave je kot nekakšen hommage kraju nastanka sicer postavil sliko, ki sumarično povzema likovne in vsebinske obrazce umetnosti izvirnih Avstralcev, potem pa se zanje očitno ni več menil. Ob tem ne preseneča, da je Neil Fettling, ki je o Jakšetovih delih pisal ob njihovi predstavitvi v Avstraliji, umetnika povezoval samo s tradicionalnimi mednarodnimi tokovi moderne, pri čemer je nadrealizem omenil le bežno, bolj pa je poudaril sorodnosti s simbolizmom in še bolj s prerafaelitskim slikarstvom. Slednja primerjava v slovenskem okolju zveni nenavadno, saj naše slikarstvo s prerafaelitskim neposredno nikoli ni bilo povezano in tudi o posrednih vplivih je komaj mogoče govoriti, seveda pa je tudi simbolizem pri nas odmeval le bežno. Fettlingove primerjave so zato zanimive predvsem zato, ker kažejo, kako se na Jakšetova dela odziva okolje z likovno tradicijo, ki se od naše precej razlikuje, kaj prida pa ne pomagajo - še najbolj ustrezne se zdijo primerjave s simbolizmom, a samo v posplošenem, in ne v zgodovinskem smislu.
Ob vsem tem človeka zamika, da bi Jakšetovo umetnost preprosto označil kot »fantazijsko«. Docela posplošena je takšna označba ustrezna, po drugi strani pa fantasy art v zadnjih desetletjih nastopa kot precej natančno določen likovni žanr, ki ga v vsebinskem smislu zaznamuje tesna povezanost z ustreznim tipom literature, v likovnem pa obširna uporaba v bistvu tradicionalnih, pa čeprav novim okoliščinam prirejenih kičastih formul. Jakše sicer med drugim nedvomno uživa v tem, da se v nekaterih delih sprehaja po samem robu tega sveta, seveda pa uživa tudi ob sprehajanju po drugih robovih, poleg že omenjenih npr. po robu »naivne« umetnosti in ne nazadnje likovnih poudarkov, ki jih srečujemo v novih virtualnih medijih, npr. v satirično nastrojenih računalniških igrah. Ob vsem tem bi ga bilo morda še najlaže označiti kot »obrobnega« ali celo »narobnega« slikarja, žal pa tudi ti označbi ne zvenita tako, kakor sta bili mišljeni.
Iz tiskane izdaje Dela