Ljubezen je intrigantna tema, o kateri ima veliko povedati leposlovje, manj pogoste pa so znanstvene razprave o njej. Od slednjih velja izpostaviti vsaj tri odlične: Ljubezen in Zahod Denisa de Rougemonta, Ljubezen v času osamljenosti Paula Verhaegheja in Fragmente ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa, ki so vse prevedene v slovenščino. Tudi pred kratkim ponovno izdane Formule ljubezni dr. Zorana Milivojevića bi lahko označili kot strokovno literaturo s področja psihologije oziroma psihoterapije; a v prvi vrsti so zagotovo priročnik za (samo)pomoč, kar nenazadnje poudarja tudi avtor sam.
Naslov knjige (MK, prevod Niki Neubauer, Ljubljana 2009, 441 str., 29,95 evra) nas zlahka zapelje na misel, da so v njej zbrani različni napotki oziroma »formule«, kako doseči (zadovoljivo) ljubezensko razmerje. A Milivojevićev postopek je ravno nasproten. Avtor se trudi razgraditi najrazličnejše »mite« o ljubezni, ki upravljajo naše percepcije, misli, čustva in dejanja ter so prisotni tako na individualni kot tudi na širši družbeni ravni. Milivojevićeva strategija je tako inverzna mistifikaciji ljubezni, ki jo sam razume tako v širšem pomenu - kot zastiranje resnice, pa tudi v ožjem - kot ravnanje v skladu z miti (o ljubezni). Za Zahodnjaka naj bi bila »ljubezen predvsem ljubezen-stapljanje, zatem ljubezen-hrepenenje in ljubezen-strast, zato je zanju ljubezen način, da preseže (transcendira) svoj jaz in da se z ljubljeno osebo združi v skupen midva.« V ozadju teh predstav ni težko slišati odmeva antičnih mitov, h katerim se vedno znova vrača tudi avtor sam.
Milivojević ljubezni ne razume kot univerzalen in ahistoričen fenomen. V knjigi izpostavi nekaj družbenih sprememb, ki so pomembno vplivale na predstave o ljubezni; med njimi poudari predvsem pomen zloma patriarhalne paradigme. A zdi se, da je njegov odnos do implikacij, ki so iz tega sledile, ambivalenten. Na več mestih v knjigi se namreč odkrito nagiba v prid tradicionalno definiranih moško-ženskih (ljubezenskih) vlog.
Temeljni koncept knjige Formule ljubezni ni ljubezen, ampak »predstava o ljubezni«, ki je praviloma popačena, idealizirana ali na kakšen drug način disfunkcionalna. Po Milivojevićevem mnenju je prav nezmožnost razlikovanja med (zmotnimi) predstavami o ljubezni in (resnično) ljubeznijo, glavni vzrok večine kroničnih ljubezenskih težav številnih ljudi.
Uglaševanje z realnostjo
Avtor se opredelitvi (resnične) ljubezni približuje per negationen. Pri tem mu kot ključni kriterij pri razbiranju, kaj vse ljubezen ni, služi odnos do realnosti. Na začetku razmeji zaljubljenost od ljubezni; po njegovem mnenju ne gre za identična oziroma sorodna pojava, ampak je prva negacija slednje. Milivojević tako - nekoliko provokativno - zapiše, da se »zaljubljajo samo tiste osebe, ki niso zgradile lastne identitete, zasnovane na resničnosti in ki niso sposobne zaobjeti realnosti drugega.«
Z navajanjem primerov iz svoje dolgoletne psihoterapevtske prakse pričakovano pokaže, da matrica številnih zmotnih predstav o ljubezni leži v otroštvu oziroma v primarni družini; zato se vedno znova dotika tudi vprašanja vzgoje. Ob tem poudarja, da je temeljna naloga staršev vzpostaviti dvojen odnos do otroka: pozitiven odnos ljubezni do njega kot bitja in jasno negativen odnos do njegovih nespremeljivih želja in vedenj. Če otrokovo razlikovanje sebe od svojih želja in dejanj spodleti, ima to daljnosežne posledice za njegovo (ljubezensko) življenje.
Milivojević v knjigi dekodira skoraj trideset zablod o ljubezni, med njimi recimo »ljubezen je smisel življenja«, »prava ljubezen je brezpogojna«, »v pravi ljubezni ni konfliktov in jeze«, »zares lahko ljubite le eno osebo v življenju« ... Optimistično je prepričan, da je mogoče te zmotne predstave pomembno korigirati oziroma s spremenjenimi kulturnimi, družinskimi in vzgojnimi vzorci omiliti njihovo intenzivnost. Avtor tako namesto nemočnih »žrtev« ljubezni postavlja odgovorne subjekte, ki s svojo zavestno odločitvijo oziroma z »voljo za ljubezen« sami sooblikujejo svoje življenje. Dobrodošla gesta, ki pa po drugi strani minimalizira moč (nezavednih) fantazem, ki se izmikajo dokončnemu ozaveščanju.
Za dr. Zorana Milivojevića je poezija oziroma poetičnost, kot poudari sam, eden od načinov mistificiranja ljubezni. Zato ne preseneča, da je njegovo pisanje o ljubezni poudarjeno stvarno, mestoma tudi nekoliko dolgovezno, kar še dodatno poudarja okoren prevod. A obsežne Formule ljubezni niti niso namenjene užitkarskemu branju od začetka do konca, ampak selektivnemu prebiranju tistih poglavij, ki obravnavajo naše lastne zmotne predstave o ljubezni. Seveda ob predpostavki, da smo takšnega uvida oziroma samodiagnosticiranja zmožni.
Iz tiskane izdaje Dela