Vsa čast novodobnim upravljavcem, ki so sistem Postojnskih jam vzdrževali približno v stanju, v kakršnem so ga po vojni prejeli. Začetne spremembe v prid turistični izrabi potekajo od začetka 19. stoletja.

Vsa čast novodobnim upravljavcem, ki so sistem Postojnskih jam vzdrževali približno v stanju, v kakršnem so ga po vojni prejeli. Začetne spremembe v prid turistični izrabi potekajo od začetka 19. stoletja. Bile so seveda velikanske in so lep del sistema iztrgale neokrnjeni naravi, a to moramo vzeti kot zatečeno stanje. Novejše, recimo povojne, izboljšave in »izboljšave« verjetno niso več bistveno dodatno okrnile narave. A kako bo v prihodnje? Gospodarske in s tem povezane družbene spremembe v zadnjih letih nam narekujejo previdnost, skrajni čas je, da opravimo tisto, kar bi veljalo storiti že zdavnaj. In dogajanja zadnjih tednov kličejo k preplahu. Predlagam torej zavarovanje Postojnsko-planinskega jamskega sistema.

Postojnsko-planinski jamski sistem (PPJS) sestavljata dva povezana jamska sistema. Postojnske jame (Postojnska, Črna, Otoška, Magdalena, Pivka) so na pritočnem koncu sistema, vanje teče ponikalnica Pivka in še nekaj manjših ali občasnih ponikalnic. Vhodi so si blizu in vse so podzemeljsko povezane z naravnimi, ali umetnimi prehodnimi rovi, ali s kratkimi sifoni (potopljenimi rovi), ki so jih potapljači preplavali. Približno 2 km premočrtne razdalje ali 3 km dejanskih potopljenih in še ne preplavanih rovov veže Planinsko jamo, kjer se Pivka na edinstvenem podzemeljskem sotočju druži s potokom Rak (ta priteka s Cerkniškega območja) in teče iz jame kot Unica. Povezanost sistema je nedvoumno dokazana. To je približno 25 km mrežasto povezanih rovov, kanalov in dvoran. Najobsežnejši jamski sistem pri nas.

Postojnski del sistema je tisti, ki sprejema in prevaja večino motenj s površja; predvsem tistih, ki jih povzroča človek. Velik del tukajšnjega podzemlja je povsem denaturiran, prirejen množičnemu obisku. Takega je menda 5 km, skoraj 4 km pa je železniške proge. Doslej je šlo skozenj več kot 30 milijonov turistov. Kot odkup za del tega greha lahko štejemo Vivarij Proteus, ki skrbi za naravoslovno izobraževanje in varstveno ozaveščanje. S postojnskega konca priteka v podzemlje tudi postojnska nesnaga, a zdaj že desetletja skozi čistilno napravo. Pred njeno gradnjo in pred uvedbo elektrike je jama kar nekaj časa trpela še hujše motnje.

V Planinski jami so pod italijansko oblastjo skušali narediti rove in cesto, ki bi omogočala skriven prehod vojske iz Postojne proti meji; oboje je bilo namreč ravno še na italijanski strani rapalske meje. Del teh poti je zdaj izrabljen za skromno turistično ponudbo, velik del pa je zob časa žal uničil.

Kaj je ogroženo?

Če izvzamemo človeško ribico, ki so jo našli izplavljeno na kraškem površju, menda na Cerkniškem jezeru, a so jo že poznali tudi na Vrhniki in pri Stični, so bile prve jamske živali najdene prav v Postojnskih jamah. Pri tem mislim na tako imenovane troglobionte, torej res na podzemlje vezane, specializirane živalske vrste. Prvoodkriti troglobiont za človeško ribico in prvoodkriti jamski nevretenčar sploh, je bil imenitni hrošček drobnovratnik (Leptodirus hochenwartii), ki ga je iz jamskih temin prinesel »pomožni svetilničar« Luka Čeč. Za take naključne najdbe srečnežu navadno ne pripada posebna slava; ta preprosti kmet pa je bil dovolj bister, da je v njej prepoznal nekaj posebnega in se mu je zdelo vredno prinesti tako mrčes pred oči izobraženih mož. Ferdinand Schmidt iz Šiške (aus Schischka), pri nas povsem udomačeni trgovec in amaterski entomolog, je drobnovratnika znanstveno opisal (Schmidt 1832), mu dal poleg latinskega še slovensko ime in razpisal nagrado za najdbo drugega osebka. S tem se je začelo speleobiološko raziskovanje. Tukaj so našli tudi prve troglobiotske predstavnike kar nekaj drugih živalskih skupin: prvega polžka, pajka, paščipalca, stonogo, mokrico in še kaj.

Čeprav so že kmalu, od leta 1840, začeli objavljati tudi najdbe podzemeljskih živali drugod (na Kavkazu, v ZDA ... kmalu celo na Novi Zelandiji), pa pomen PPJS ni nikoli več obledel. Cela vrsta raziskovalcev, iz sveta in domačih, je tu še naprej raziskovala. Postopoma se je izkazalo, da je kraj, kjer so bile najdene prve jamske živali, z njimi tudi izjemno bogat. Vsekakor deloma tudi na račun precejšnje obsežnosti in velike ekološke pestrosti. Zadnja pa seveda omogoča tudi speleobiološke raziskave drugačne vrste, ne le iskanje »novih vrst«. Danes imamo že dokaj dobro predstavo o dejanski zgradbi podzemeljske favne PPJS. Ko sva z ameriškim kolegom pred desetletjem popisala najbogatejše jamske sisteme (Culver & Sket 2000), sva lahko naštela 20 takšnih z 20 ali več troglobiotskimi vrstami. Šest izmed teh je na dinarskem krasu, od tega pet na Slovenskem; med njimi pa je prednjačil PPJS z okoli 80 troglobionti. Seveda se brskanje s tem ni nehalo in se je ob različnih raziskovanjih nabralo še kar nekaj jamskih vrst, danes jih je skoraj stotnija (natančneje: 99; od tega je 62 vodnih in 37 kopenskih). To so razni milimetrski do centimetrski rakci, maloščetinci, polžki, pa okoli centimeter dolge žuželke, zlasti hroščki. Med njimi kraljuje »orjaški« močeril, človeška ribica (Proteus anguinus), še vedno pogosta žival v tem sistemu.

Edina jama na svetu, ki je po številkah blizu PPJS, je znamenita hercegovska Vjetrenica. Vendar ima PPJS še eno prednost. Kolikor je jamskih imen, vsaj toliko je vhodov, deloma še v za silo naravnem stanju; pa kar blizu 10 km dolga struga ponikalnice se vleče skozi jamski sistem in vse to omogoča vstop površinskim živalim. Zato je tukaj imenitno območje tudi za raziskovanje odnosov med površinskimi in troglobiotskimi vrstami, raziskujemo lahko potek prilagajanja na podzemlje, vpliv onesnaženja na podzemeljske vode in organizme, vpliv turistične izrabe na podzemlje in podobno. Skratka, Postojnsko-planinski jamski sistem je biološko daleč najbogatejši jamski sistem na svetu.

Več v četrtkovi tiskani izdaji Dela