S. I.
Američani so znani po precej nenavadnih športnih tekmovanjih, če bi se jim sploh lahko še tako reklo. Kmetavzarske igre (Redneck Games) imajo že petnajstletno tradicijo, da ne govorimo o gozdarskih igrah, ki so z večdesetletno tradicijo dodobra utečene. Zdaj pa so ameriški staroselci iz plemena Seminole na Floridi predstavili še eno, še bizarnejše tekmovanje, ki pa korenini globoko v njihovi tradiciji: rokoborbo z aligatorji v prostem slogu.
Na prvem tekmovanju pod okriljem FAWC se je na tribunah nad »rokoborskim« bazenom v indijanski vasi Okalee v plemenskem igralniškem kompleksu v Hollywoodu na jugu Floride zbralo 800 gledalcev. Navdušeno pozdravljajo rokoborčev pogum in zadržujejo sapo, ko spremljajo tekmovalca, ki v vodi in na suhem poskuša narediti čim boljši vtis na sodnike, piše britanski Times. Iz rane pod levim ušesom rokoborca Paula Bedarda curlja kri. A za rano se ne zmeni, saj bi bila lahko neprimerno hujša, glede na to, da jo je staknil, ko je pod vodo poljubil poltretji meter dolgega aligatorja. Na koncu mu le uspe potegniti velikega plazilca na suho in ga vreči na hrbet, s čimer ga onesposobi, da se ne more premakniti. »Hej, pripeljal si je spremljevalko,« zavpije voditelj prireditve: »Jo boš zdaj zbudil?«
Poklicni šport?
Richard Bowers, poglavar oziroma predsednik, kakor mu pravijo zdaj, indijanskega plemena Seminole, zadovoljno opazuje dogajanje v bazenu in peščenem »ringu«. Njegovo pleme, ki se je precej dobro znašlo v sodobnem času, si želi, da bi bila rokoborba z aligatorji v prostem slogu priznana kot poklicni šport in da bi bila tekmovanja FAWC (Freestyle Alligator Wrestling Competitions) aligatorski ekvivalent ameriški zabavno-športni Svetovni rokoborski zvezi (World Wrestling Federation). »Rokoborba z aligatorji ima prihodnost,« je po pisanju Timesa prepričan Bowers. »Vedno se bo našlo občinstvo, ki ljubi krvave športe, denimo, boje v kletki, avtomobilske dirke - videti hočejo bolečino.«
Spopad golorokega človeka z zverino, ki ga lahko dobesedno raztrga, morda nima možnosti, da bi ga uvrstili med olimpijske športe, toda pleme Seminole, ki se je leta 1979 prvo med severnoameriškimi staroselci začelo ukvarjati z igralništvom in pred tremi leti prvo kupilo veliko mednarodno korporacijo - verigo restavracij in hotelov Hard Rock, za kar je plačalo 965 milijonov dolarjev, razmišlja na veliko. »Rokoborba z aligatorji izvira iz časov, ko smo jih morali loviti za hrano. Nato pa so se za nas začeli zanimati turisti: v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bila rokoborba že kar priljubljena, do devetdesetih pa so tovrstne predstave popolnoma izginile. Zdaj jih oživljamo in prebujamo zavest o tem, od kod izvirajo in kaj bi še radi dosegli z njimi,« pravi James Holt, soustanovitelj FAWC.
Z aligatorji ni šale
Na prvem tekmovanju FAWC so najboljšim tekmovalcem razdelili nagrade v skupni vrednosti 10.000 dolarjev (7300 evrov). »Če aligator zgrabi tekmovalca, mu kaj dosti ne morete pomagati. Ostanite na svojih mestih in fotografirajte,« voditelj prireditve razloži gledalcem, medtem ko se dvanajsterica rokoborcev pripravlja na spopad z zverino. Vsak ima deset minut časa, da jo potegne z dna bazena, izvleče na kopno in začne izvajati »trike«, denimo, vtakne roko ali glavo v aligatorjev gobec.
Enaindvajsetletni novinec Shea Hayley je videti kot Krokodil Dundee. Njegov tekmec John Martinez ima majico z mantro rokoborcev z aligatorji »Hitrih rok ali brez rok«. Dva tekmovalca priznavata, da sploh ne znata plavati. Eden si je pred tekmovanjem dal pripeljati par aligatorjev, da bi lahko vadil v domačem bazenu. Vsi pa imajo brazgotine iz prejšnjih dvobojev z velikimi plazilci. Najstarejši tekmovalec, oseminpetdesetletni Bob Freer, se je pobliže spoznal z njimi že leta 1958, ko je njegov oče prinesel domov aligatorčka, ki ga je dobil za darilo na črpalki, ko je natočil poln rezervoar bencina. »Uf, skoraj bi prihranil pri naslednji manikuri,« mu zakliče voditelj, ko Freer v zadnjem hipu umakne prste iz aligatorjevega gobca.
Ob robu bazena stojijo reševalci, oboroženi s palicami, pripravljeni, da posredujejo, če bi plazilec zagrabil katerega od tekmovalcev in ga potegnil na dno. »Tekmovanje je nevarno, ker imamo sveže, napadalne, komaj ujete aligatorje in egomanijake, ki poskušajo prekositi drug drugega z nevarnimi norimi triki,« priznava dvainštiridesetletni Paul Bedard. Že dvakrat se je komaj rešil iz aligatorjevih močnih čeljusti, ki imajo 80 zob, plen pa lahko stisnejo s strašanskimi 140 kilogrami na kvadratni centimeter. »Če gre kaj narobe, a preživiš, se boš do smrti vozil naokoli v invalidskem vozičku in pil po slamici,« doda Bedard.
Organizacija FAWC si prizadeva, da bi tekmovanja prirejali vsak mesec in privabili rokoborce iz Avstralije, s Tajskega in iz Kostarike. »Zanimanje zagotovo bo,« pravi James Holt. »Ljudi privlačijo izrazito adrenalinski športi. Pri rokoborbi z aligatorji je ugriz le vprašanje časa in silovitosti. Pomaga pa, če ne zaženeš panike.«
Seminole so nasledniki indijanskih plemen, ki so jih ameriške oblasti v devetnajstem stoletju poskušale preseliti na ozemlja zahodno od reke Misisipi. Nekaj sto jih je ostalo v floridskih močvirjih in se uspešno branilo pred napadi belcev. Nikoli se niso predali vladi v Washingtonu: zato si še danes pravijo Nepremagano ljudstvo. Zdaj se ukvarjajo predvsem s tobakom, turizmom, igralništvom in zabavno industrijo. V seminolskem rezervatu na jugu Floride živi približno 3000 pripadnikov plemena, h kateremu se prišteva 12.000 ameriških državljanov.
Boji človeka z živaljo ostajajo
Kljub protestom organizacij za varstvo živali v ZDA še vedno potekajo rokoborbe z medvedi. Denimo, obiskovalci sejma športa, potovanj in dejavnosti v naravi se lahko pomerijo s tristokilogramskim medvedom Cezarjem mlajšim. V špansko govorečem svetu obožujejo spopade z biki. V preteklih sto letih je bilo na znamenitih tekih z biki v Pamploni ubitih petnajst ljudi; nazadnje je lani umrl sedemindvajsetletnik. Zadnji matador je bil med bikoborbo ubit leta 1985. Rokoborba z voli pa je priljubljen šport ameriških rodeov. Tekmovalec mora s konja skočiti na vola in ga spraviti na tla.