»Bile smo klapa in boksale med seboj, zato se nismo držale nazaj. Zdaj pa fantje dekleta vsaj podzavestno šparajo,« primerjavo med sedanjim stanjem slovenskega ženskega boksa in zlatimi časi druge generacije boksark povzame nekdanja državna prvakinja v lahki kategoriji in sedanja generalna sekretarka Boksarske zveze Slovenije (BZS) Martina Tomšič. Kljub temu da se večini ob misli na boks poleg imena našega šampiona v velterski kategoriji profesionalnega boksa zarišejo podobe mišičastih gmot, ki bolj kot po švicu zaudarjajo po čezmernih količinah testosterona, v ringu pa si izmenjujejo rušilne krošeje in aperkate, s katerimi nasprotnikov obraz skušajo karseda temeljito predelati v krvavo pleskavico, je to vedno bolj obrabljen stereotip. To pač ni več izključno moški svet, kot prepeva James Brown v It's a Man's Man's Man's World, saj ima ženski boks že več kot desetletno tradicijo.
Predstava o boksu kot surovem obračunavanju s pestmi, pri katerem naj bi šlo za primarni boj mož na moža, se med mladimi močno spreminja, saj postaja čedalje priljubljenejša oblika rekreacije. A po besedah staroste slovenske boksarske scene in zdajšnjega selektorja amaterske boksarske reprezentance Saša Taraniša je to obenem tudi problem amaterskega in profesionalnega boksa. »Zdaj vsi radi trenirajo, a ko jim rečeš, naj gredo boksat v ring, te le čudno gledajo.« Morda je brušenje ostrine tega kontaktnega športa delo nekoliko nežnejših ženskih rok, ki se bodo v okviru tekmovanj v amaterskem boksu prvič pretepale tudi na naslednjih poletnih olimpijskih igrah v Londonu? »Pa saj ne gre samo za punce. Tudi fantje postajajo takšni. Vsi bi samo boksali, nihče pa ne bi tekmoval. To je tako, kot da bi treniral nogomet in potem ne bi šel na tekmo,« jedrnato in z nekaj nejevolje slovensko boksarsko sceno na klubski ravni povzame nekdanji borec. »Veš, tisti Štajerci iz Maribora, pa tam s Ptuja, ti so bolj čustveni in bojevitejši,« še pove Sašo, ki so ga misli - če sodimo po značilnem boksarskem položaju rok - nekje med analiziranjem stanja v naših ringih že odnesle v navidezni »fajt«. Hmm, mogoče pa je kritična točka preskoka v amaterski in profesionalni svet boksa stvar nacionalnega oziroma kar regionalnega značaja. Glede na štajerski žar in temperament Taraniša, ki je po lastnih besedah še produkt stare šole mariborskega Železničarja z dolgo in bogato boksarsko tradicijo, bo že mogoče, da ljubljanske mestne srajce nismo najboljši material za ples v ringu.
Nadarjene, zagrizene in motorično sposobne
Medtem ko s fotografom čakamo na začetek treninga članov in seveda članic Boksarskega kluba Ljubljana, Taraniš v svoji mali pisarni, ki je zaradi številnih boksarskih artefaktov in fotografij pravi stenčas zgodovine tega športa, nadaljuje, da se boks po kvotah žensk ne razlikuje pretirano od drugih športov. »Drugod je enako. Mnenje, da so nekateri športi primernejši za ženske, je posledica tega, da so v njih zelo dobre in zato izstopajo.« A Taraniš, ki je po prihodu iz Železničarja v začetku devetdesetih skupaj s kolegi ustanovil svoj boksarski klub, vseeno priznava, da je pot slovenskega ženskega boksa, ki se je v sezoni 1997/98 začela prav v tem ljubljanskem klubu, bolj kot ne trnova. Pa ne toliko zaradi deklet, ki so, kot pravi, včasih še bolj nadarjene, zagrizene, motorično sposobne in imajo višji bolečinski prag od moških kolegov, ampak predvsem zaradi denarja: »V zvezi še komaj poskrbimo za svoje pubece, kaj šele za punce.« Seveda, kako lahkomiselno in predvsem preprosto rešljivo bi bilo prepričanje, da je problem novačenja boksark zgolj preživeto in zakoreninjeno razumevanje vloge spolov v družbi. Denar ne diskrimira; tudi v tem športu ga je za vse (pre)malo.
Več v petkovi tiskani izdaji Dela