Alen Garagić, kitara
Mestni muzej Ljubljana
16. 3. 2010
V zatišju pred začetkom Slovenskih glasbenih dni je v komornem ambientu ljubljanskega Mestnega muzeja v organizaciji agencije Gallus J. Carniolus nastopil bosanski kitarist mlajše generacije Alen Garagić, prvonagrajenec prestižnih, zlasti španskih tekmovanj. Oblikoval je program, ki bi lahko bil naslovljen Klasična španska kitarska umetnost.
Večer se je napajal iz najbolj standardnega jedra kitarskega repertoarja, iz vira, skoz katerega se pretaka iberska plesna toplota in se virtouzno koncertantno nadgrajuje. Spored torej ni prinašal odkritij, je pa z umetnikom zaživel kot »nujna« izbira, med ponotranjenost in ekstrovertno drznost razpeta govorica komunikativnega muzika. Kar igrajo mnogi, je v Španiji (oz. v katalonski Barceloni) naturalizirani Garagić radodarno ponudil kot nekaj svojega in pristnega. Ravno v tem je bil čar z navdušenjem pospremljenega dogodka.
Glasbeni izbor je prepletala variacijska oblika kot raznostrano osvetljevanje gradiva in priložnost za stopnjevanje solističnega bria: kitarist je začel s Sorovimi Variacijami na temo iz čarobne piščali in končal s Fantazijo na ples Jota Aragonesa Juliána Arcasa v lastni priredbi (s slikovitimi oponašalskimi efekti posebnih prijemov - npr. bobnarski utrip z blokiranih strun), s katero nas je dokončno prepričal o moči presežne virtuoznosti. Ta ni v goli tehniki, ampak v njeni muzikalni osmislitvi.
Lahko bi zapisali, da je Garagićevo obvladovanje snovi sredstvo za neugasljivost glasbe oz. njenih kontrastnih temperamentov (Torrobove Pesmi iz Manche); za plamenenje in razpiranje v ponavljajočih se enotah, pa najsi gre za droben spremljevalni vzorec ali reprezentančno kompozicijsko celoto (kitaristovo zvočno in agogično bogastvo variiranja je v izvedbi Tárregove priredbe Paganinijevega Beneškega karnevala sproti ustvarjalo napetost pričakovanja); za digniteto melosa, ki poje v mehkih linijah in portamentih, včasih s pomenljivimi vibrati; za utripanje ritma, barv, visokostnih arpedžev. Tudi dodatka sta bila - umetnik sam. Sevdalinki. Glasba, ki je s svojimi zastrtimi harmonijami in arabesknimi obigravanji bolj geografsko kakor resnično oddaljena od španske.
V prihajajoči pomladi še sledi káko srečanje s kitarsko umetnostjo, letos (aprila) celo v srebrnem abonmaju Cankarjevega doma. Ta sicer skrbi za dogajanje v Zvokih šestih strun, v svojem dolgoletnem ciklu, ki pa v medijih, priznajmo, ne dobi ravno velikega odmeva.
Iz tiskane izdaje Dela