»Oče je doma v Kovorju pri Tržiču ob petih popoldan med malico na radiu slišal, da sem dosegel svetovni rekord. Žlica mu je padla iz rok ... Vse je pustil na svojem mestu in tekel v gostilno, da bi z vsemi nazdravil velikemu uspehu.«

Ljubljana - »Oče je doma v Kovorju pri Tržiču ob petih popoldan med malico na radiu slišal, da sem dosegel svetovni rekord. Žlica mu je padla iz rok ... Vse je pustil na svojem mestu in tekel v gostilno, da bi z vsemi nazdravil velikemu uspehu,« je Jože Šlibar, edini slovenski skakalec s svetovnim rekordom, iz spomina priklical senzacionalni rekordni dosežek 141 m v Oberstdorfu leta 1961.

»Življenje se mi je takrat zasukalo za 180 stopinj,« je pripovedoval upokojeni inženir gozdarstva, ki na svoji športni poti prave podpore ni imel. Starša skokom nista bila naklonjena, v klubu so pristojni menili, da je prestar in neuk. V skakalne smučine je zašel zelo pozno, šele z 20 leti. Na nemški letalnici je potisnil v zgodovino 10 let staro rekordno znamko Finca Luira Tauna, v ozračju navdušenja, ki ga je sprožil v domovini, pa je pospešil uresničitev zamisli o novi planiški velikanki (1969).

»Osvojiti naenkrat milijone mladih src je svojevrstna zmaga,« je Šlibar prebral eno od skrbno shranjenih pisem, ki jih je od številnih privržencev smučarskih skokov prejel po senzacionalnem dogodku pred 49 leti. »Ko smo se z vlakom pripeljali v Ljubljano, nisem mogel verjeti svojim očem. Pred postajo me je čakalo 5000 športnih navdušencev,« se je veličastnega sprejema Ljubljančanov spomnil sogovornik, ki so ga nagradili s spačkom. Na registrski tablici je bila izpisana številka 141.

»Celo Tito mi je poslal čestitko in me pozneje povabil na obisk v Beograd, kjer mi je izročil zlato uro z avtogramom,« je opisal izjemno odmevnost rekordnega dosežka. A je moral do življenjskega uspeha v kratki športni karieri kljubovati številnim kritikam.

Velike skakalnice so mu bile zavoljo adrenalina in dolgega letenja najljubše. Prvič je poletel leta 1959 na Kulmu, kjer je pristal pri 113 m in v skupnem seštevku zasedel 11. mesto. »Veselilo me je, da sem takrat utišal pripombe vodilnih v klubu, ki so mi ves čas očitali, da nič ne znam, da sem prestar in imajo z menoj le stroške. Odtlej me niso več obravnavali kot tretjerazrednega skakalca, ampak so me bolj spoštovali,« še zdaj podoživlja takratne občutke.

Leto za tem je s 3. mestom v Garmisch-Partenkirchnu dosegel enega dotlej najodmevnejših rezultatov naših skakalcev na novoletni turneji in izpolnil olimpijsko normo. Vodilni v Jugoslovanskem olimpijskem komiteju (JOK) pa naših obetavnih skakalcev, poleg Šlibarja še Boža Jemca, Mira Omana in Marjana Pečarja, niso prijavili na ZOI 1960 v Squaw Valleyju (ZDA).

Rekli so mu, naj se kot študent raje udeleži univerzijade: »Jezen sem se jim uprl. Naboj, da jim moram pokazati, česa sem sposoben, pa je ostal v meni. Na izbirnih tekmah za nastop na poletih v Oberstdorfu sem v Planici skočil predaleč in padel. Zvil sem si gleženj. Bolelo me je, a zavedal sem se, da bom z iskanjem zdravniške pomoči najbrž ob nastop. S peno sem podložil peto v čevlju in si podprl gleženj. Priskakal sem si težko pričakovano vozovnico za želeno tekmo.«

V Oberstdorfu je Jožetu bolečine blažil nemški fizioterapevt. »Gleženj je spreminjal barve, bil je skorajda mavričen. Stiskal sem zobe, zadrževal sem solze. V uvodnih poskusih sem dosegel 100, 129 in 131 m. Noga je zdržala ... Takrat so mi začeli govoriti, da sem eden od kandidatov za nov svetovni rekord,« se spominja Jože, ki je, obremenjen z velikimi pričakovanji, noč pred novim nastopom slabo spal.

Vedel je, da mora biti pozoren zlasti na pravočasen odskok: »Spustil sem se z ihto, odrinil sem pravočasno, vzdignilo me je v zrak. Nič nisem popravljal. Le miren pristanek sem potreboval,« še zdaj rad podoživlja polet svojega življenja. »Doskočil sem v telemark. Neskončno se je vleklo, da so polet izmerili in da je napovedovalec, znameniti nemški novinar Bruno Moravetz, uradno objavil dolžino. Najprej v slovenščini: Sto enainštirideset metrov! Bil sem povsem iz sebe, z mislimi odsoten, v nekem svojem svetu ... Nepozabno je bilo!«

S Šlibarjevo izjemno predstavo, po kateri se je kmalu športno upokojil in poročil, odslužil vojaški rok, diplomiral iz gozdarstva in se zaposlil, so se vnovič razplamteli načrti, da bi Planici povrnili izgubljeno prvenstvo v smučarskih poletih in ji z novo letalnico utrli pot k novim magičnim daljavam.

»Prav naš Šlibar je dokazal, da so smučarski poleti strokovno dognana športna disciplina, ki ima svojo tradicijo in trdne temelje. Prvi poleti so bili v Planici in danes bi bilo prav, da to tradicijo nadaljujemo pri nas ...,« so zapisali v Poletu ob Šlibarjevem rekordu.

V takšnem ozračju so ob soglasni podpori Slovencev nekaj let pozneje v Planici po načrtih bratov Janeza in Lada Goriška začeli graditi novo velikanko. Z blestečim krstom si je zibelka smučarskih poletov leta 1969 vnovič povrnila prvenstvo. Dokončno priznanje poletov kot posebne discipline smučarskih skokov z uvedbo svetovnih prvenstev FIS je bilo le še vprašanje časa.

Iz priloge Planica

Pogovor z Jožetom Šlibarjem si oglejte v videoprspevku