Od strategije preživetja do strategije za razvoj
Pisanje strategij ima v Sloveniji bogato tradicijo in je bilo vedno izziv akademskim ekonomskim krogom. Nekatere strateške podlage so zato že univerzalne in tudi zdajšnja izhodišča so zasnovana na strategiji, sprejeti leta 2005.
Ljubljana - Izhodišča za novo razvojno strategijo Slovenije, ki jih je pripravila skupina petih družboslovcev (štirje ekonomisti in sociolog) in jih poslala v javno obravnavo na četrtkovi strateški konferenci, so lahko uvod v novo javno razpravo, kako naj Slovenija organizira svoje družbene, gospodarske, okoljske, finančne in druge danosti, da bo nekoč morda uspešnejša družba zadovoljnih državljanov. Ker pa bo strategija na vladni ravni nastajala še vsaj pol leta - vmes se bo dogajala največja gospodarska, socialna in politična kriza v sodobni slovenski zgodovini -, bo izhodiščni dokument zagotovo še temeljito dopolnjen in spremenjen.
Pisanje strategij ima v Sloveniji bogato tradicijo in je bilo vedno izziv akademskim ekonomskim krogom. Nekatere strateške podlage so zato že univerzalne in tudi zdajšnja izhodišča so zasnovana na strategiji, sprejeti leta 2005. Ta si je, denimo, postavila za temeljni gospodarski razvojni cilj, da bi Slovenija »v desetih letih [do 2015] presegla povprečno raven ekonomske razvitosti EU [merjeno z BDP na prebivalca v pariteti kupne moči] in povečala zaposlenost v skladu s cilji lizbonske strategije«. K temu so bili dodani še družbeni razvojni cilj »izboljšanje kakovosti življenja ter blaginje vseh posameznic in posameznikov«, medgeneracijski in sonaravni razvojni cilj ter razvojni cilj Slovenije v mednarodnem okolju.
Ko je Slovenija v letih 2005-2007 zaradi pregrevanja gospodarstva in uporabe izposojene akumulacije dosegala pet- do sedemodstotne stopnje rasti, se je morda komu zdelo, da omenjena strategija deluje in da se z njo uspešno razvijamo in zmanjšujemo strateški zaostanek za povprečjem EU. A kaj, ko so posledice finančne in gospodarske krize v letih 2008-2010 razkrile vse slabosti nestrateškega razvoja države v zadnjih dveh desetletjih.
Ena od pomembnih slovenskih napak in slabosti je bila, da so politične elite po eni strani zlahka dosegle konsenz o javnofinančni porabi, po drugi strani pa niso bile sposobne prepoznati in razvijati geostrateške danosti in prednosti Slovenije ter vanje usmerjati ustvarjene akumulacije. Slovenija je v zadnjih dveh desetletjih sicer res dosegla nekatere pomembne strateške cilje (EU, Nato, prevzem evra), a je preslabo izkoristila strateške prednosti. Šibke koalicijske vlade, slabo politično in korporacijsko vodenje, odpor do tujih naložb, nedelujoča pravna država, lobistični pritiski, politizacija nacionalnega interesa, pomanjkljiva politična in poslovna kultura, prevladujoča logika delitve obstoječega itd. so med glavnimi razlogi, da so strategije pozneje zabredle v »implementacijske deficite«.
Tradicionalni slovenski razvojni model se je s krizo dokončno izpel - zato bo za večino podjetij in državljanov letos pomembna predvsem strategija preživetja, ne pa strategija razvoja. Iz omenjenih preteklih napak in vzrokov za nestrateško ravnanje bi se lahko tudi kaj naučili. Za začetek bi bilo že veliko, če bi iz Slovenije naredili zanimivejšo lokacijo za zanimive tuje naložbe in izobražene, podjetne ljudi iz tujine. V razmerah, ki jih določajo globalizacija, staranje prebivalstva in posledice podnebnih sprememb, se bo Slovenija morala bolj odpreti navzven, sicer ji grozi dolgo obdobje stagnacije in zniževanja življenjske ravni.
V svetu je kar nekaj delujočih strategij majhnih odprtih držav, ki bi jih z nekaj adaptacijami lahko prenesli v slovenski prostor. Takšen je, denimo, finski razvojni model, ki temelji »na delu, disciplini in idejah«. Najbolj ključna pa bo pri tem seveda vloga vlade (zdajšnje, prihodnje), ki bo morala strategijo sprejeti, zanjo sprejeti odgovornost in jo izvajati. In tu, pri vladah, je bil doslej naš »implementacijski deficit« največji.
