Ministrica za notranje zadeve in predsednica LDS Katarina Kresal se je po slabih treh letih po vstopu v politiko in po dobrem letu na položaju ministrice znašla pred največjo preizkušnjo v politični karieri. Verjetno prihodnji teden se bo že drugič v tem mandatu zagovarjala pred poslanci, ki so zoper njo vložili interpelacijo zaradi afere bulmastifi, v nahrbtnik političnih grehov pa so ji naložili še nepremičninske posle ministrstva za notranje zadeve in posredno znova izbrisane. Po lanski prvoaprilski interpelaciji je z vsemi jadri zajela veter popularnosti, po aferi z bulmastifi ji je opaziti, da je prizadeta.
Pred vami je nova interpelacija. Ste prva ministrica med dosedanjimi ministri s kar dvema interpelacijama v istem mandatu. Prve ste se mojstrsko obranili, tokrat pa bo verjetno nekoliko teže, ker ste, če povzamem Tineta Hribarja, krivi brez krivde.
Demonom iz garaže je zelo težko ubežati, ker se polje razprave iz racionalnega prevesi v iracionalno, s polja argumentov in dokazov na polje insinuacij in najnižje čustvenosti, ki jo lahko vzbudiš v posameznem človeku. Zato je situacija ob tej interpelaciji na prvi pogled bistveno drugačna, a če pogledamo podrobneje, ugotovimo, da je situacija popolnoma ista. Tako kot ob prvi interpelaciji tudi tokrat vem, da nisem naredila ničesar narobe in da tisti, ki jo vlagajo zoper mene, nimajo niti enega dokaza in argumenta, s katerim bi lahko izkazali, da sem kakorkoli kršila svoje obveznosti in dolžnosti. Je pa res, da je zadnja interpelacija verjetno ena izmed najnižjih točk političnega obračunavanja v našem prostoru. Izjemno pomemben akt, prek katerega parlament nadzoruje delo celotne vlade in posameznih ministrov, je v tem mandatu postal popolnoma razvrednoten. Ampak kdor ni naredil ničesar narobe, se nima česa bati, zato se pred to interpelacijo počutim popolnoma enako kot pred prejšnjo. In vem, da bo vsak, ki ima malo zdrave pameti, po tej interpelaciji razumel, kako stvari stojijo. Kljub nikakršnemu nivoju vsebine interpelacije pa mi bo njena obravnava vendarle dala priložnost, da bomo lahko razpravo vsaj deloma spravili s popolnoma iracionalnih na racionalne temelje in da bom imela več časa in pozornosti zainteresirane javnosti, da končno poslušajo moje argumente.
Pa ste prepričani o tem, da se bodo poslušali argumenti? Pri tej interpelaciji silijo iz ozadja različna omrežja, temelječa na polovičnih informacijah. Zaradi tega je pod vprašajem vaša verodostojnost, javnost se sprašuje, kdo je Katarina Kresal in ali ni produkt nekih omrežij, recimo omrežja Mira Senice?
Vsa ta vprašanja so legitimna, obravnava interpelacije bo pokazala, kaj je res in kaj ni. Sem Katarina Kresal s svojim življenjem, sem pa tudi ministrica za notranje zadeve in na interpelacijo odgovarjam kot ministrica za notranje zadeve. In do zdaj so še vedno, če me spomin ne vara, ministri odgovarjali za stališča, ki so jih izrekli, ali za ravnanja, ki so jih naredili, ali pa za dejanja svojih podrejenih, če so bila storjena. V interpelaciji ni niti enega argumenta in dokaza, da bi naredila karkoli narobe. Celo nasprotno, skorajda dva meseca že teče razprava, vse je bilo razkrito, ničesar ne skrivam, na vsa vprašanja sem odgovorila, predložila vso dokumentacijo, pristojni organi so vmes opravili svoje delo ter predstavili svoje izsledke javnosti, in niti ena stvar ne dokazuje, da bi naredila karkoli od tega, kar se namiguje.
A vaša popularnost kljub temu pada. Na našem Politbarometru ste bili zelo visoko, sedaj se vam je krivulja obrnila navzdol, kljub vsem vašim naporom. Je to problem verodostojnosti?
Pa se vam to resnično zdi nekaj nenavadnega, potem ko praktično dva meseca jaz in LDS doživljava pravi medijski umor? Česa takega ne pomnim. Da bi katerikoli minister doživel takšen naval obtožb, diskreditacij in označb, včasih že skrajno nečloveških. Glede na to smo se v anketah še dobro obnesli, pričakovala bi, da bo še slabše, ker takemu stampedu medijskega obtoževanja, političnega obračunavanja in skrajno iracionalnega se ne more nihče upreti. Ampak nobena stvar ne traja neomejeno dolgo časa. Verjamem, da se bodo prej ali slej stvari postavile na svoje mesto. Če nečesa nisi naredil, te ne morejo neomejeno dolgo časa tlačiti notri. In jaz ničesar od tega, kar mi očitajo, nisem naredila. Sčasoma se bo to pokazalo.
Policija je objavila poročilo o primeru Baričevič. Mu verjamete?
Nobenega razloga ni, da mu ne bi verjela. Poročilo je rezultat večtedenskega dela kriminalistične preiskave ter analiz sodnega in veterinarskega inštituta, ki so pregledali vse druge vidike. Poročilo je bilo posredovano tožilstvu, ki usmerja predkazenski postopek, in na podlagi tega je bilo tudi predstavljeno javnosti. In iz poročila izhaja to, kar seveda zdaj nekako nikomur več ni všeč, ker se izkaže, da afera ni afera. Izkazuje se, da je primer Baričevič le tragična zgodba človeka, s katerim se je usoda zelo poigrala. Poročilo je namreč pokazalo, da od vseh tistih špekulacij, kaj naj bi se vse dogajalo v garaži, kakšni demoni so se tam skrivali, ni ostalo nič! Da je bil glede na izjave prič gospod Baričevič napaden pred garažo, ne v garaži, in da na tistem kraju ni bilo nobene tretje osebe. Pojasnjeno je bilo, da ni bilo v bližini nobenih kamer, ki bi dogajanje lahko posnele, in da so gospoda Baričeviča kasneje odnesli v garažo policisti, ker je bil še živ, in tudi to, da psi niso bili omamljeni ter da pravzaprav nobena od pristojnih institucij ne more z gotovostjo trditi, da so bili zlorabljeni. In od velike zgodbe, ki se je vrtela pet tednov, je ostalo tisto, kar je bila na začetku: velika tragedija!
Mnogi temu poročilu ne verjamejo, pri zlorabi psov je dvom obvisel v zraku. Špekulacije pa se nadaljujejo, da je to povsem jasno, češ, glede na to, kdo je šef policije in kdo je ministrica.
Ampak, kdo pa je šef policije? Šef policije je kriminalist, ki je že 25 let aktiven v policiji, ki je šel čez vse možne variante napredovanja, ki je bil policijski svetnik, preden je postal generalni direktor policije, ki uživa nedeljeno zaupanje policije, ki nikoli ni politično deloval, nikoli delal kje zunaj policije in ki ga je pred imenovanjem na vladi potrdila neodvisna komisija treh strokovnjakov – predstavnika uradniškega sveta, državnotožilskega sveta in posebnega predstavnika, ki ga je predlagal predsednik republike. To je šef policije. Dejstvo, da sem ga jaz predlagala vladi v imenovanje, pa je seveda resnično. In tako je bilo vedno. Vsi ministri pred mano so vladi predlagali kandidata za generalnega direktorja policije.
Predsedniku SDS Janezu Janši je vse jasno: o policijskem poročilu pravi, da je policija očitno pod vplivom ministrice in da se želi LDS odkrižati generalne državne tožilke Barbare Brezigar, ker da je še edina ovira pred popolnim prevzemom represivnih organov.
Spet smo pri tem: kje in s čim se je očitno pokazalo, da je policija pod vplivom ministrice?
Nekateri o tem ne dvomijo.
Dvoma nimajo, ampak s čim to utemeljujejo? Nikjer ne boste našli dokaza za konkretno moje ravnanje, ki bi kazalo na to, da sem si jaz polastila policijo in da posegam v njeno operativno delo. Ne vem, kaj je delal gospod Janša, ko je bil minister, ali ministri v njegovi vladi. Očitno govorijo vsaj deloma iz lastne izkušnje. Nikoli v svojem mandatu nisem prestopila meje tega, kar smem v razmerju do policije, ker če bi se to res zgodilo, verjemite, da bi se to naslednji dan pojavilo v vseh časopisih. Problem pri Janezu Janši in pri enem delu zainteresirane javnosti je, da ne priznavajo več nobene avtoritete, nobenih institucij pravne države ali sploh naše ustavne ureditve. V nekaj mesecih smo lahko videli popolno diskreditacijo vseh, od predsednika republike do ustavnega sodišča, posameznih sodišč, policije in tako naprej. In glavna napaka takšne politike je, da se to kronično nezaupanje in dvom o vsem prenaša na ljudi. Potem zaradi tega, ker jim to politika govori vsak dan, dejansko začenjajo dobivati občutek, da je vse narobe, da nič ne funkcionira, da vsi lažejo, da nihče več ne dela tako, kot je prav. In po tej logiki je skrajno enostavno domnevati, da ministrica Kresalova dvigne telefon in reče: Goršek, tole in tole boste naredili, in potem policija to naredi. To je znanstvena fantastika! To se ne dogaja.
Kako ocenjujete vlogo glavne državne tožilke Barbare Brezigar pri dajanju navodil posebni skupini preiskovalcev, ki so preverjali policijske postopke v primeru Baričevič? Je to mogoče neke vrste zarota proti ministrici in prvemu policistu? Je to razlog, da LDS zelo vztraja pri njeni zamenjavi?
Tudi pomisliti si ne upam, da bi šlo pri ravnanju generalne državne tožilke za politično zaroto, in se v svoji argumentaciji ali razglabljanju o tem, kaj se dogaja, sploh ne mislim prestaviti na takšno polje. V njenem primeru so dejstva jasna in jih niti sama generalna državna tožilka ne zanika: je neposredno komunicirala s preiskovalci, ki delajo pri posameznih primerih, in naročala, kaj naj naredijo. In tega v skladu z zakonom ne bi smela.
Kako si to razlagate?
To so zelo resne zadeve. Tu sploh ne gre za politiko ali neke politične boje. Gre za enostavno vprašanje: ali naš ustavni red funkcionira ali ne! Ali še najmanjša mera pravnosti, ki jo potrebujemo in ki jo moramo imeti v vsaki resni državi, funkcionira. Ustava določa, da so posamezni tožilci samostojni in neodvisni pri svojem delu. Kakšne so pristojnosti generalne državne tožilke, določa zakon o državnem tožilstvu: da ni članica specialnega oddelka vrhovnega državnega tožilstva in da nima nikakršnih pristojnosti posegati v delo te skupine. V nobenem primeru generalna državna tožilka nima pravice neposredno komunicirati s policisti, ki delajo v tej skupini. To, da je šla generalna državna tožilka mimo vodje skupine, direktno komunicirala s policisti in jim celo naročala, kaj naj naredijo, je tako jasna kršitev njenih pristojnosti, da ni nobene dileme, kaj se je zgodilo. Generalna državna tožilka je kršila ustavo in temeljni zakon, ki določa njeno delovno področje in njene pristojnosti. Kakšna država in kakšna vlada pa smo, če to lahko spregledamo?
Kako razumete ravnanje predsednika vlade, ki v tem primeru tehta in odlaša z rešitvijo?
Ne razumem ga, ker ne gre za politično vprašanje in ni stvar tehtanja. Situacija je popolnoma jasna. Ali bomo kot vlada dopustili, da vrhovni branitelji zakonitosti v državi kršijo zakon, in to ne kar kakšen zakon! Gospe niso ujeli pri prekršku na cesti, ampak pri kršitvi temeljnega zakona, ki določa meje njenih pristojnosti. Kakšno sporočilo pa bomo dali ljudem, kaj se sme in kaj ne, če lahko zakone kršijo celo vrhovni državni tožilci!
Ponavljam vprašanje, je generalna državna tožilka usmerjala preiskavo v to smer, da bi vam nekaj našli …
Iz generalne državne tožilke ne želim delati politične osebe, ki me preganja. Ne želim, ker ne verjamem v tak svet. Vem pa, da obstaja pismo višje državne tožilke, ki je odstopila z mesta vodje specializiranega oddelka in v njem je zelo jasno napisala, kaj je generalna državna tožilka delala. In vem, da obstaja pismo generalne državne tožilke, v katerem tega ni zanikala. In vem, kaj piše v ustavi in kaj v zakonu, in to je vse, kar me zanima.
Mislite, da bo v kontekstu vseh teh afer mogoče prepričati javnost ali vsaj del javnosti, da Brezigarjeva ne bo zamenjana iz političnih razlogov?
Jasno je, da ima ta primer širok političen odmev. Jasno je tudi, da bo imel zlasti različne politične interpretacije, da bomo ogromno slišali o takšnih in drugačnih političnih ozadjih, ampak ko se odloča o tako pomembni zadevi, je treba pri odločitvi vse to odmisliti. In ko to storiš, ostane zelo jasna slika: ostane ustava, ostane zakon in končno ostane zelo jasna kršitev generalne državne tožilke. So situacije, ki jih ne moreš politično tehtati. Tudi, če ti bodo prinesle strašansko škodo, viharje v parlamentu in vseh mogočih polemikah in razpravah, enostavno ne moreš mimo tega, da je politika tista, ki pošilja sporočilo ljudem, kaj se sme in kaj ne. In to, kar je naredila vrhovna državna tožilka, se ne sme!
Kako trmasta bo LDS v sodelovanju z Zares pri tej zamenjavi? Na kateri točki se boste ustavili?
Situacija je skrajno resna, ker se lomi na tem, po kakšnih principih bo ta vlada še naprej funkcionirala, katere postulate bo priznavala za svoje osnovne in katerih ne bo. Nikakor ne želim ne napovedovati ne špekulirati, kaj se bo zgodilo, ker, kot rečeno, ne gre za politični boj, izsiljevanje ali postavljanje nekih nerazumnih zahtev. V LDS si želimo, da bi tudi predsednik vlade razumel, da gre za nekaj, o čemer ni mogoče razpravljati in o čemer ni mogoče tehtati in barantati, da ne gre za kršitev, ki jo lahko spregledaš. Tukaj stranka Zares deluje samostojno, ne deluje kot naš sodelavec, ampak že ves čas opozarja na nepravilnosti, ki se dogajajo, in je tudi takoj razumela, kaj je narobe pri tej celi zgodbi. Naš namen je, da znotraj koalicije resnično razčistimo, kako huda zadeva je to, kar se je zgodilo, in da je to bistvenega pomena za vse, kar bo ta vlada delala naprej.
To je skratka tema, na kateri lahko vlada gre naprej ali pa pade?
Ne želim dajati nobenih epohalnih napovedi, kaj in kako se bo zgodilo, a opozarjam, da je stvar resna zato, ker je spoštovanje prava in nekaterih osnovnih institucij, ki skrbijo za delovanje države, za nas absolutnega, prvotnega in bistvenega pomena. V LDS si ne predstavljamo vlade, ki tega ne spoštuje. Ampak moja želja ni razdiralna, moja želja je, da po vseh teh razpravah, ki smo jih imeli, pridemo do ugotovitve, da generalna državna tožilka ne more več opravljati svojega dela.
Pred kratkim smo bili priča še eni zelo odmevni zadevi, vstopu kriminalistov v prostore državnega zbora. V preiskavi je poslanec, predsednik ene od strank, in njegova prva reakcija je bila: to je udarec Katarine Kresal! Vaš komentar?
Pričakovano, ni me presenetil, ker to je očitno standard politične kulture v tej državi. Ni je resne evropske pravne države, kjer bi bilo to dopustno, normalno ali običajno. Tega tam ne boste nikoli slišali. Slišite pa pri nas. To pove veliko.
Glede domnevne korupcije, političnega trgovanja z glasovi, so se v javnosti pojavila različna mnenja. Kriminalistični poseg se je zgodil tudi sredi pregrete politične scene, ko je znova možno marsikaj domnevati.
Lepo ste dejali, smo v tako pregreti situaciji, ko nobena institucija v očeh politikov nima več nobene avtoritete, kjer se zlahka najde dvom o vsaki preiskavi. Ali ni žalostno, s kakšno lahkoto se vzpostavlja debata o tem, ali je kupčevanje s poslanskimi glasovi res kaj napačnega? Ali to ni žalostno za stanje duha in razumevanja v naši državi? Poudarila bi naslednje: to ni policijska preiskava. To je predkazenski postopek, ki ga vodi in usmerja državno tožilstvo, okrožni državni tožilec, ki usmerja policijo, kaj sme in kaj ne, in ta preiskava poteka na podlagi več odredb preiskovalnega sodnika. Za vsak prisluh, za vsako hišno preiskavo, za vsako preiskavo parlamenta, za vsak odvzem prostosti potrebuješ odredbo preiskovalnega sodnika. To je torej preiskava, ki jo vodi državno tožilstvo na podlagi odločb okrožnega sodišča in ki jo v skladu s temi usmeritvami izvaja policija.
Ob branju prisluhov nekateri le izražajo upanje, da ima policija v rokah še več dokaznega gradiva, ker bi naj ne imeli zadostne podlage za kazenski postopek.
Sedaj spremljamo serijo takšnih in drugačnih »ekspertov«, ki utemeljujejo, zakaj barantanje z glasovi ni podkupovanje. Zanimivo je, da to očitno so avtoritete, ki lahko o tem kaj rečejo, ni pa avtoriteta preiskovalni sodnik, ki je izdal odredbo za preiskavo, prav tako ne državni tožilec, ki usmerja ravnanje policije, pa tudi ne policija, ki je preiskavo izvedla. V naši državi se postavlja zanimiva situacija, postavljamo stvari na glavo. Ampak treba je vedeti eno stvar, nekdo, ki te zadeve zelo dobro pozna, se je zelo slikovito izrazil, da gre za osnovnošolski primer t. i. nezakonitega posredovanja, ki je kaznivo dejanje ne samo po slovenski zakonodaji, ampak tudi po konvencijah Sveta Evrope, OECD in Združenih narodov. Da slovenska politična kultura in del stroke tega ne prizna ali pozna, je alarmantno samo po sebi.
Torej, ne dvomite, da sta Jelinčič in minister …
Iz prisluhov, ki so povzeti v odredbi sodišča, izhaja, da je bil minister Milan Pogačnik pripravljen nekaj storiti v zameno za podporo pri interpelaciji, torej v zameno za svojo osebno korist, za svoj ministrski stol. In to je kaznivo dejanje. Verjamem presoji treh različnih organov; policiji, tožilstvu in preiskovalnemu sodniku, ki so v tem prepoznali utemeljene razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. In ti so imeli pri svojem odločanju edini vpogled v celotno dejansko stanje in vsebino dokazov. Ne javnost, ne jaz, ne zunanji komentatorji tega nimamo, zato je dosti govorjenja na pamet, prejudiciranja ali relativiziranja. Počakajmo na sodne postopke, do takrat pa velja, da je vsak nedolžen, dokler mu ni dokazana krivda s pravnomočno sodbo sodišča.
Bremeni se vas tudi najem prostorov za Nacionalni preiskovalni urad (NPU). Zakaj ste ob nastopu mandata dejali, da se veselite preselitve na Litostrojsko, potem pa ste si premislili?
Ker sem se res veselila, skupaj z vsemi drugimi sodelavci v tej stari razvalini na Štefanovi 2, da se bomo selili v krasne, nove, svetle in velike prostore, lepo opremljene in dostojne. Šla sem jih pogledat. Vse je odlično, prostorno in s parkirišči. Ja, se sprašujejo predlagatelji interpelacije, ampak kaj se je pa potem zgodilo z ministrico?
No, kaj se je zgodilo, ni tu nastal neke vrste interes?
Nastal je interes, interes spoštovati pravni red države, spoštovati postopke, po katerih ministrstva smejo najemati kakršnekoli prostore v uporabo, in nastal je interes zagotoviti strokovne in primerne podlage za odločitev, kam ministrstvo s policijo lokacijsko sme. Zakaj sem si premislila? Ne zato, ker bi rekla, da ne grem tja iz neke kaprice, da bom delala posel s svojimi znanci. Ob vseh informacijah in dejstvih, ki sem jih dobila pozneje in so bili pri primopredaji zamolčani, sem se bila prisiljena odgovorno odločiti drugače. Odločila sem se, da ne gremo na Litostrojsko, ker je bil v tistem postopku dosledno kršen zakon o javnem naročanju. Mi smo ministrstvo za notranje zadeve, smo eden od varuhov zakonitosti v tej državi. Pri pregledu dokumentacije, povezane z gradnjo in najemom stavbe na Litostrojski, smo na MNZ ugotovili, da se je pri tej gradnji in pri gradnji nekaterih drugih nepremičnin za potrebe državnih organov v obdobju prejšnje vlade izvajal sistemski način izogibanja zakonu o javnem naročanju, tako da se je izvajala gradnja brez javnega naročanja. To potrjujejo tako ugotovitve računskega sodišča v revizijskem poročilu kot tudi odzivno poročilo ministrstva za finance, ki ga je potrdila tudi vlada. Pa četudi bi morda vse to prezrli, da se mogoče to lahko sčasoma sanira, se lokacija, na kateri je ta stavba postavljena, ne more sanirati. Ne morem verjeti, s kakšno lahkoto vsi zamahnejo z roko in rečejo: pa kaj potem, če je potencialno nevarna lokacija! A to je bistven faktor za to, kje ta stavba sme stati. Ministrstvo za notranje zadeve je poleg tega, da je varuh zakonitosti, tudi varuh notranje varnosti, zato ker ima v svoji sestavi policijo. Pa ne samo to, ministrstvo za notranje zadeve skrbi za nekaj bistvenih sistemov, na podlagi katerih država funkcionira, od vodenja registra prebivalstva do izdajanja osebnih izkaznic in potnih listov. Takšen organ ne sme stati na mestu, kjer ga lahko na najbolj enostaven možen način onesposobiš, saj mora biti njegovo delovanje zagotovljeno v vseh varnostnih razmerah.
Zasledil sem informacijo, da naj bi tožilstvo pregledalo ta posel na Litostrojski in ugotovilo, da je vse v redu.
Ne vem, v kakšni fazi so postopki tožilstva. Dejstvo pa je, da ni nujno, da je vsako sporno ravnanje tudi kaznivo dejanje. Če bi bil Dragutin Mate še danes minister, bi zagotovo politično odgovarjal za svojo odločitev, če se seveda ne bi prikrilo, kaj vse je narobe s tistim najemom. Prejšnja vlada je namreč preko družb DSU in DSU Nepremičnine vzpostavila sistemski način obhajanja zakona o javnem naročanju in bi pri njem verjetno vztrajala. Stavba na Litostrojski ni edina, ki se je gradila tako – tudi druge so se, na primer novi prostori ministrstva za šolstvo in šport, davčna uprava v Postojni, nova sodna stavba okrajnega sodišča v Mariboru … Svojo funkcijo jemljem odgovorno, zato ne morem dopuščati, da bi vztrajala pri pogodbi, ki je očitno sklenjena v nasprotju z zakonom, poleg tega pa tudi ne morem pustiti, da se ministrstvo za notranje zadeve preseli na najbolj nevarno možno lokacijo v Ljubljani. Tega ne morem pustiti.
Gre za skladišča plina. Je to tako nevarno, morda pretiravate s tem?
Ne, ni pretirana ocena.
Pa se v prejšnjem mandatu niso ukvarjali z vprašanjem varnosti in lokacije?
Ne, očitno ne. Sicer imam nekatere indice, da se je na to opozarjalo, vendar pa to očitno ni nikogar motilo. Ministrstvo so želeli preseliti znotraj prvega vplivnega kroga, ki predstavlja polmer 280 metrov od skladišča utekočinjenega plina. Iz varnostne ocene izhaja, da bi morebitna eksplozija zaradi naravnih nesreč, terorističnega ali kateregakoli drugega razloga povzročila katastrofalne posledice za stavbo in v njej zaposlene in torej onesposobila delovanje MNZ in policije.
Kdo je izdelal to oceno?
Gre za načrt mestne občine Ljubljana za zaščito in reševanje ob nesrečah z nevarnimi snovmi, izdelala ga je mestna občina Ljubljana leta 2006, ko je bila županja Danica Simšič. V letu 2009 je bila ocena ogroženosti revidirana in potrjena.
Ampak pri najemu prostorov za potrebe NPU je nekaj oteževalnih okoliščin.
Katere?
NPU oziroma MNZ je najel prostor pri podjetju Ram Invest, katerega lastnik je Igor Pogačar. Pozneje se je izkazalo, da je to isto podjetje doniralo LDS, pa tudi, da ga osebno poznate.
Da, saj tega nič ne skrivam.
Objavljene so bile celo fotografije, kjer sta Pogačarju skupaj z vašim partnerjem Mirom Senico poklonila motor. Skratka, vse skupaj je možno napeljati v smer, da ste gospodu, ki se je zaradi nepremičninske krize znašel v težavah, zagotovili dober posel, da si je lahko odplačeval kredite.
Slike so s poroke, kjer je bilo več kot sto ljudi, darilo pa je bilo namenjeno mladoporočencema in ne g. Pogačarju. Vsako zgodbo se da zlahka tako, kot ste jo vi sedaj z vrsto polresnic, speljati v katerokoli smer.
To ni težko v teh okoliščinah.
Nič novega niste povedali.
Vem.
Pogačarja poznam, o tem sem sama spregovorila in o tem govorim brez težav. Da ga je pred leti zastopal moj partner, je eno bolj znanih dejstev v tej državi, to, da je stranki v treh letih doniral nekaj več kot 6000 evrov …
Ampak ali je to higienično? Vseeno pade senca dvoma.
Potemtakem lahko podvomimo o vsem, kar počne kdorkoli v tej državi. Če bo dvom vzpostavilo samo dejstvo, da nekoga poznaš, ali pa samo dejstvo, da ima nekdo določeno politično opredelitev, potem lahko državo, dvomilijonsko Slovenijo, kar zapremo in se ne gremo več. Poglejmo dejstva. Ostaniva pri pravu. Pred tem je treba povedati, kako smo prišli do tega najema. Komisija za preprečevanje korupcije za vsako ministrstvo izdela seznam podjetij in oseb, s katerimi ne sme sklepati poslov. Na tem seznamu ni družbe Ram Invest. Pravno formalno ne obstaja – tudi če je doniral, ker to ni nič nezakonitega – nobena ovira, da ministrstvo z njim ne bi sklenilo pogodbe. Kako je tekel postopek izbora teh prostorov? To je trajalo kar nekaj mesecev.
Kakšna je bila vaša vloga pri tem? Koliko besede ste imeli?
Pri izboru lokacije nisem imela nikakršne besede. Tudi iz besedila odgovora na interpelacijo, ki je objavljeno na internetu, bo možno to zelo natančno prebrati. V postopku izbire stavbe so strokovne službe ministrstva, urad za logistiko in druge službe, s katerimi nimam nikakršnega dnevnega stika, opravile prvi pregled tega, kar obstaja na trgu. Na podlagi pregleda in izbranih parametrov je skupina izbrala sedem ponudb. Potem je posebna ekipa strokovnjakov iz pristojnih služb, kjer ni bilo mojih bližnjih sodelavcev, obiskala vseh sedem lokacij, govorila z lastniki, pregledala, izpolnila vprašalnike, kjer so odgovarjali na posamezna vprašanja in naredili evaluacije. Na podlagi tega je v ožji izbor uvrstila dve lokaciji in na podlagi tega je bila po vseh parametrih in tudi po ceni izbrana Dimičeva. In potem je bila imenovana posebna osemčlanska komisija, kjer ni bilo spet nikogar iz mojega kroga najožjih sodelavcev, in se šla pogajat za ceno. In je zbila ceno do 13,03 evra na kvadratni meter, kar je izjemno ugodna cena. To ve vsak, ki malce brska po oglasih za poslovne prostore, za popolnoma novo in opremljeno stavbo, z garažami. Stavba na Dimičevi je bila po vseh parametrih najbolj primerna za najem za NPU.
Ali je po vašem higienično, da bi ena politična stranka obvladovala ministrstvo za notranje zadeve, ministrstvo za pravosodje in na koncu še generalno tožilstvo?
V tej državi smo vse pomešali. Državno tožilstvo spada pod ministrstvo za pravosodje. Po tej logiki minister Zalar in LDS že zdaj obvladujeta tožilstvo. Lepo vas prosim! To so organi, ki delujejo v sestavi pravosodja. In ministrstvo za pravosodje ima nalogo, da nadzoruje, usmerja in skrbi za zakonitost dela tožilstva, ima nalogo, da skrbi za sistem sodišč, tako kot imam jaz nalogo, da skrbim za nadzor, zakonitost in usmerjanje policije. Ampak to je pa tudi vse, kar ta dva ministra počneta. Pa ne pozabimo, da generalno državno tožilko imenuje državni zbor.
Tako je.
Ne minister Zalar. A jaz pa obvladujem policijo, ali kako, Zalar pa sodišča? Kam pa pridemo s to logiko? Poleg tega je minister Zalar že napovedal, da bo spremenil zakon tako, da generalnega državnega tožilca sploh ne bo več imenovala politika, temveč stroka.
Takšna logika je zelo prisotna pri opoziciji, delu javnosti, tudi nekateri mediji poročajo na takšen način.
Takšna logika nas pripelje do tega, da danes SDS obvladuje tožilstvo in tega noče spustiti iz rok, ali kaj? Pa saj smo vse zmešali v tej državi. Ali tukaj še veljajo kakšna pravila, je še kakšna hierarhija ustavnega reda, kakšno načelo zakonitosti? Ali sploh še kaj velja v tej državi?
Če pogledamo v zgodovino, je zanimivo, kako so si v preteklosti koalicijske stranke razdelile ministrstva. V Drnovškovih vladah sta bila ministra za pravosodje in za notranje zadeve iz različnih strank. Tudi v Janševi vladi je bil tak primer, v tej je pa drugače.
Ministri odgovarjajo za svoje delo, zavezujejo jih zakoni in ustava. Zalar kot minister za pravosodje ne bo naredil nečesa, kar bi mu jaz naročila, ker je minister za pravosodje in za to osebno odgovarja. In zakaj je on postal minister za pravosodje? Zato, ker je bil dolga leta sodnik, ker je bil vodja največjega sodišča v državi in ker zelo dobro pozna pravosodje.
Več v Sobotni Prilogi