Ljubljana - Nedavna odločitev deveterice ustavnih sodnikov, ki je presodila, da arbitražni sporazum ni v neskladju z ustavo, hkrati pa je opozorila na možnost, da bo arbitražno sodišče lahko sprejelo odločitev, ki bo drugačna, kot izhaja iz temeljne ustavne listine (TUL), vzbuja številne pravne pomisleke. V skladu s TUL je namreč kopenska meja med Slovenijo in Hrvaško meja med republikama v okviru nekdanje SFRJ, morska meja pa poteka po črti, do katere je naša država pred osamosvojitvijo izvrševala dejansko oblast do odprtega morja (celoten Piranski zaliv in teritorialni dostop do odprtega morja). Kaj pa če arbitražno sodišče mejo določi v nasprotju z našo ustavno ureditvijo?
Miro Cerar z ljubljanske pravne fakultete pravi, da že z bistvenim delom mnenja ustavnega sodišča ne soglaša. »Menim, da se je ustavno sodišče neutemeljeno izognilo temu, kar bi glede na vsebino obravnavanih delov arbitražnega sporazuma in v skladu s svojo pristojnostjo moralo storiti. S tem je neodgovorno preložilo svoj del odgovornosti v tej zadevi na državni zbor, politiki pa jo bodo očitno z referendumom preložili na državljane. Ustavno sodišče meni, da arbitražni sporazum, na podlagi katerega se bo med drugim določala meja na morju, ni v nasprotju z ustavo, čeprav izrecno priznava, da lahko arbitražno sodišče na brezpogojno obvezujoč način določi to mejo v nasprotju z našo ustavno ureditvijo. To je, če zadevo slikovito ponazorim, približno tako, kot da bi, denimo, ustavno sodišče dejalo, da razpis zakonodajnega referenduma o odpravi državnega zbora ni v neskladju z ustavo, saj zgolj razpis še ne odpravlja parlamenta, če pa bo prišlo na takem referendumu do ukinitve državnega zbora, naj državni zbor v skladu s tem pač spremeni ustavo in se ukine.«
Na meji dobrega okusa
Cerar je prepričan, da je arbitražni sporazum, na podlagi katerega se bo na novo določala meja na morju, v nasprotju s TUL oziroma ustavno ureditvijo. »Odločitev ustavnega sodišča je še posebno nesprejemljiva zato, ker to sodišče priznava, da lahko arbitražno sodišče v skladu z arbitražnim sporazumom potek meje določi drugače, kot izhaja iz naše ustavne ureditve. Ob tem pa, kar je že na meji dobrega okusa, državni zbor še opozarja, naj premisli, ali ne bi bilo smiselno zdaj že vnaprej spremeniti ustavo tako, da na podlagi neustavnega izida arbitražnega sporazuma ne bi mogel nastati konflikt med ustavo in novo pravno ureditvijo meje. To implicitno pomeni poziv ustavnega sodišča k spremembi ustave, kar se temu organu nikakor ne spodobi. Paradoks je, da se je ustavno sodišče s tako rigidnim pristopom k pripravi mnenja verjetno želelo izogniti politični konotaciji, ki bi se utegnila pripisati mnenju, da je arbitražni sporazum delno v nasprotju z ustavno ureditvijo, v bistvu pa je s tem, kar je naredilo, to konotacijo še povečalo. Osebno menim, da je edina prava pot do ratifikacije arbitražnega sporazuma ta, da se v državnem zboru z dvetretjinsko večino najprej na ustavni ravni določi, da je državno mejo mogoče določati tudi na podlagi mednarodnega sporazuma ali arbitraže, potem pa se s čim višjim parlamentarnim konsenzom, in brez referenduma, odloči o ratifikaciji.«
Za ratifikacijo sporazuma ne zadošča navadna večina
Lojze Ude, nekdanji ustavni sodnik: »Ustavno sodišče je presodilo, da arbitražni sporazum ni v neskladju z ustavo. Toda ključno vprašanje zdaj je, kako ga ratificirati v državnem zboru. Če namreč odločitev arbitražnega sodišča lahko privede do odločitve, ki predstavlja določanje državne meje, in to na originalno, potem bi moral biti arbitražni sporazum v državnem zboru sprejet z dvetretjinsko večino glasov vseh poslancev. Če kdo misli, da zadostuje navadna večina, arbitražno sodišče pa bo lahko določilo potek meje na kopnem in morju tudi drugače, kot izhaja iz naših temeljnih ustavnopravnih aktov - temeljno ustavno listino in ustavo -, odločitev arbitražnega sodišča pa je za slovensko in hrvaško stran zavezujoča, se zelo moti.«
Iz petkove tiskane izdaje Dela