Ni kaj, prebivalcem Slovenije lahko čestita vsaka država sveta. Smetišča v zeleneči deželi se je v soboto odpravil čistit vsak osmi, povsem mogoče pa je, da nas je bilo še več. Približno tisoč ali dva, ki se niso prijavili nikomur, se odpravili z otroki na bližnji travnik, zbrane odpadke pa vrgli kar v zabojnike za ločeno zbiranje odpadkov, gotovo niso nikjer prešteli in spravili v razpredelnice.

Za akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu so v petek popoldne in soboto dopoldne vedeli vsi. Še celo mimogrede slišani pogovori lokalnih pijančkov so se vrteli okrog tega. To je dokaz, da lahko z dobro zamislijo, ki vključuje težave vseh, zberemo izjemno množico. Takšno, da bi lahko, mimogrede, odločila tudi volitve, sprejela referendumsko odločitev ali izsilila nov zakon, če bi jo komu uspelo spraviti na ulice Ljubljane.

A ni šlo za to, zato tudi nismo poudarjali vloge politikov v akciji. Vsi prostovoljci smo jim dali priložnost in podporo, da sprejmejo predpise, ki bodo preprečevali nastajanje novih smetišč. Ne nazadnje so policisti zelo dejavno iskali nova smetišča, manjka le učinkovitejši način iskanja nemarnežev. Inšpektorji namreč vedno znova pravijo, da jih morajo zasačiti pri delu ter da najdeni dokumenti in podobno ne zadostujejo za postopek.
Pomagali bomo, zdaj imamo po zaslugi projekta čiščenja na voljo elektronski register odlagališč. Vsakdo ga lahko dopolni s svojimi fotografijami in opisi. Vsakdo, ki je v soboto čistil deželo, je zdaj pozoren na vsak papirček ali pločevinko na zelenici. Tako je država pravzaprav dobila 250.000 novih nadzornikov.

Težave bodo nastale, če se iz vseh prijav dolgo ne bo izcimilo nič koristnega. To spet kliče po pozornosti politike. Akcija se namreč nadaljuje, in če ne bo pravih rezultatov, lahko množica ukrene tudi kaj manj prijetnega za oblast. Predlogov za izboljšanje je kar nekaj.

Kamnolomom in peskokopom bi lahko zaračunali enake takse in zahtevali enaka jamstva za zapiranje kot odlagališčem za odpadke. Le tako se bo uporaba predelanih gradbenih odpadkov izplačala. Komunale bi lahko povečale število zabojnikov za ločeno zbiranje in zbirnih centrov za odpadke ter poenostavile postopke oddaje odpadkov. Občine in država bi lahko predpisale, kolikšen delež recikliranih surovin mora biti v vsaki cesti, stavbi, papirju, telefonu in vseh drugih izdelkih, ki jih naročajo. Vsak lastnik prenovljene kopalnice naj se prepriča, da je najeti podjetnik odpeljal odpadke na ustrezno mesto, kjer bodo odpadke spremenili v surovine. Vsak prebivalec države naj premisli, ali bi res mirno sprejel, če bi mu metali pločevinke, plastenke in cigaretne ogorke pred vrata doma. Odkriti nemarneži pa naj se odkupijo s pospravljanjem vsaj trikrat več odpadkov, kot so jih odložili.

Država smo mi vsi, pravijo okoljevarstveniki. Dobršen del nje zdaj upravičeno čuti zadovoljstvo in ponos, ker je storil nekaj dobrega in velikega. »Super je bilo,« je bil največkrat slišani stavek po akciji. Ob želji, da bi se takšno druženje ponovilo še večkrat. Očitno tej sodobni družbi to manjka, živimo za računalniki in pred televizorji, sosed pa ne pozna soseda. To so očitno opazili tudi nekje zgoraj. Po dežju je na dan akcije posijalo sonce, po krtačenju pa je deželo znova opralo. Morda je to dokončno znamenje, da nam, kadar se odločimo za nekaj dobrega, vse stoji ob strani.