Samo dan po zmagoslavni turško-brazilsko-iranski razglasitvi sporazuma o zamenjavi iranskega oplemenitenega urana za jedrsko gorivo, pripravljeno v tujini, ameriška državna sekretarka Hillary Clinton sporoča, da so se članice varnostnega sveta Združenih narodov dogovorile o sankcijah proti islamski republiki. Na prvi pogled je odločitev presenetljiva, saj so ZDA, Rusija, Kitajska, Velika Britanija, Francija in Nemčija Iranu nekaj podobnega temu, kar sta v Teheran prinesla turški premier in brazilski predsednik, same ponujale še oktobra.

Velesile, ki si očitno ne želijo iranske jedrske bombe, pa so, kot kaže, medtem še enkrat razmislile o zamenjavi in ugotovile, da ta zamisel sploh ni več tako dobra, kot sem jim je zdelo še pred pol leta. Takrat so z njo hoteli pridobiti nekaj časa in sprožiti proces zaupanja, ki bi Iran morda vendarle prepričal k transparentnosti jedrskih programov. Toda z njim bi v resnici pridobil le Teheran, ki odločno zavrača, da bi hkrati končal tudi svoje plemenitenje urana, pa čeprav to od njega zahtevajo že tri resolucije varnostnega sveta.

Ameriški predsednik Barack Obama je očitno presodil, da bi ga iranska jedrska bomba, če bi k njej pripomogel s sporazumom o zamenjavi jedrskega goriva, zasledovala vse do konca politične kariere in še čez. Povsem mogoče pa je, da gre že zdaj hudo za nohte. Če so zahodne obveščevalne službe še pred kratkim verjele, da imajo do končne odločitve še nekaj let časa, zdaj nekateri strokovnjaki opozarjajo, da je morebitna iranska jedrska bomba že veliko bliže. Gregory Jones iz Rand Corporation je tako za washingtonski Nonproliferation Policy Education Center ocenil, da Iran svojemu jedrskemu arzenalu vsak mesec dodaja 78 kilogramov nizko obogatenega urana. Do konca julija naj bi imel tudi dovolj visoko oplemenitenega urana za vsaj eno jedrsko bombo, ki naj bi jo izdelali že novembra.

Za tiste, ki iranske jedrske bombe ne vidijo tako, kot vidijo izraelsko, ali celo indijsko, ali pakistansko, država ni le tiktakajoča bomba zaradi terorja nad svojim prebivalstvom ter podpore mednarodnemu terorizmu, ampak bi s seboj potegnila jedrsko spiralo tudi na širšem bližnjevzhodnem območju. V Washingtonu zdaj verjamejo, da bi sporazum o zamenjavi jedrskega goriva samo še pospešil morebitno nevarno vojaško obračunavanje.

Najbrž res ni pričakovati, da bo Izrael, ki je obračunal že z iraškimi in sirskimi jedrskimi apetiti, ob morebitni jedrski bombi države, katere predsednik odkrito poziva k uničenju judovske države, stal križem rok, in analitike je skoraj strah javno napovedovati, kaj bi v tem primeru ukrenil napadeni Iran.

Za ZDA in Evropsko unijo je zato torej edino upanje takšen pritisk na Iran, da bi ta država raje ustavila svoje vojaške jedrske programe in jih prepustila mednarodnemu nadzoru; videti je, da sta takšnega mnenja vse bolj tudi Rusija in Kitajska. Ker pa so po odkritju tajnih iranskih jedrskih programov z brezplodnimi pogajanji izgubili vsaj pet let, bodo morali zdaj res dobro presoditi, kaj bo učinkovalo.

Iz sredine tiskane izdaje Dela