Jasna Milinković
Osemindevetdeset dni po hudi poškodbi na olimpijskih igrah v Vancouvru se je Petra Majdič odločila, da bo še leto dni nadaljevala športno pot z dosedanjo ekipo. Od nedelje se pripravlja na Rogli, sledila bo krioterapija in 19. junija se bo vrnila na Roglo. V svoji bazi na Zreškem Pohorju bo trenirala vse poletje. Vsako leto poskuša izboljševati vadbo. Letos bo povečala obseg treninga. Trenirala bo še več ur, da bo lahko brez predaha zdržala vse tekme svetovnega pokala in uspešno nastopila tudi na svetovnem prvenstvu v Oslu.
Rogla bo še vedno vaša pripravljalna baza. Kaj vas veže nanjo?
Vedno sem lahko sodelovala z ljudmi, ki so mislili enako kot jaz. Tudi če niso bili enakomisleči, smo jih s pogovorom in medčloveškimi odnosi slej ko prej prepričali, da je naša pot pravilna. Naše sodelovanje z Uniorjem in Roglo, ki sta bila vedno fantastična v teh pogledih, je zgledno. Izvrstno sodelujemo tudi s tujci, ki jim Slovenija nikoli ne bi mogla ponuditi toliko denarja kot tujina, vendar je bila naša vrednost v tem, da smo se z njimi družili. To je bila nekakšna dodana vrednost pri sodelovanju, česar v vrhunskem športu in poslovnem svetu ni veliko in je zato tem bolj cenjeno. Pri podpisovanju pogodb je bilo nekaj panike, dva meseca smo se dogovarjali o njih ...
Tekaški center na Rogli se po novem imenuje po vas.
To je zame velika čast, malo nepričakovana, kar težko si jo predstavljam. Tega nisem navajena. Olimpijska kolajna je prinesla takšno širino, ki je morda šla že prek mojih zmožnosti. Dobila sem nagrado Terryja Foxa in veliko drugih priznanj. Jaz, smučarska tekačica, iz Slovenije ... Pred petimi ali desetimi leti ni bilo nobenih možnosti za to, zdaj pa gremo z velikimi koraki naprej pri prepoznavnosti, stvareh, kot sta čast in slava ...
Gre za enoletno podaljšanje kariere?
Da. Imela sem cmok v grlu, ko sem morala reči, da, grem naprej, ravno tako bi imela velik cmok, če bi rekla ne, ne grem. Vedno imam zelo visoke cilje, in ko vem, kaj moram narediti, da dosežem vrhunsko formo, me kar malo stisne. To pomeni leto dni brez kakršnega koli življenja, zelo rutinirano, disciplinirano ... V zadnjih mesecih sem imela malo več časa, malo bolj raztresen urnik in moram reči, da je izvrstno včasih malo zaživeti. Ko sem pomislila na trenažni sistem, sem se vprašala, ali si to res želim, in sem ugotovila, da si želim.
Zakaj ste tako dolgo čakali z odločitvijo?
Jasno je bilo, da bo rehabilitacija po poškodbi trajala najmanj šest tednov. Zadevo smo celo pospešili. Hotela sem se prepričati, ali se lahko znova dvignem na najvišjo raven, kakršne sem navajena iz preteklosti. Zelo težko bi mi bilo, če bi se vrnila za 30. ali 50. mesto. To bi težko sprejela. Nihče mi ne more zagotoviti rezultatov iz zadnje zime, vendar se počutim sposobno, da se vrnem na najvišjo raven, v svetovni vrh.
Ali še čutite posledice poškodbe? Vas pri treningu kaj ovira?
Na začetku treninga sem malo čutila, zdaj pa ne več. Ne vem, kaj se bo dogajalo, kaj bo, ko bom v polnem tekmovalnem ritmu, na mrazu, v ekstremnih naporih. Malo negotovosti je še, psihično pa sem malo bolj spočita, kakor sem bila v preteklih letih, in mislim, da bo to plus, če bo že kaj drugega minus.
Ali boste delali z isto ekipo kot v zadnjih letih?
Ekipa ostaja ista in bo skrbela tudi za vse druge reprezentante. Res je, da so bila pogajanja zelo težka, da so ostali. Svet je prepoznal njihovo kakovost in jih je zelo vabil, vendar je pretehtal prijateljski odnos, ki smo ga gojili štiri leta.
Kako gledate na zamenjave v vodstvu Smučarske zveze Slovenije?
Ravno zaradi tega dolgo nismo podpisali pogodb. Ni šlo za mojo pogodbo, ampak za pogodbi glavnega serviserja Gianluce Marcolinija in trenerja Ivana Hudača. Z vrhom SZS sem imela malo stikov in bom šele čez mesece videla, kako je delati z njim. Zaznavam zelo veliko negotovost, kar ni najboljše. Stvari bi morale biti utečene, povezane ... Marsikaj še ni jasno, kar je moteč dejavnik pri podpisovanju pogodb, njihovem uresničevanju, viziji za prihodnost. Upam, da bo vse v redu.
Koliko je na vašo odločitev vplivalo dejstvo, da bo svetovno prvenstvo prihodnje leto na Holmenkollnu, kjer ste vedno radi tekmovali?
Sprva precej. Toda nato sem pomislila tudi na utečeno ekipo in nisem hotela končati kariere, ne da bi se dostojno poslovila v smučini. Malo pozneje je prevladala želja, da si želim doseči več v skupnem seštevku svetovnega pokala, v katerem sem bila doslej druga, tretja, četrta ... Imam dva mala kristalna globusa in vse polno kolajn, vendar bi si tokrat želela narediti največ v skupni razvrstitvi. To je nekaj posebnega. Veliki kristalni globus si lahko želiš zelo močno, vendar je veliko odvisno od posameznih trenutkov in obilice sreče. Vse se mora ujeti. Verjamem v svojo ekipo in veliki globus je izziv, ki me vleče naprej.
Na Rogli v sezoni 2010/2011 ne bo tekme za svetovni pokal. Se lahko zgodi, da boste kariero podaljšali do sezone 2011/2012, ko bo tekma znova pri nas?
Ne. V tem trenutku lahko rečem, da bom čez poldrugo leto lahko le štarterka.
Iz tiskane izdaje Nedela