Kako zelo nasmejani so bili natanko pred dvema letoma takratna ministrica za zdravje Zofija Mazej Kukovič, minister za javno upravo Gregor Virant in Konrad Kuštrin, predsednik zdravniškega sindikata Fides. Kako tudi ne, po šestih letih zamrznitve so podpisali sporazum o znatnem povišanju zdravniških plač.

A so se uračunali in izkazalo se je, da je Virantova plačna reforma ena slabših potez prejšnje vlade. Ne samo zaradi dvakrat višjega zneska, potrebnega za reformo v zdravstvu, zaradi česar zdravstvena blagajna nezadržno tone v rdeče številke, tudi zato, ker reforma v zdravstvu ni odpravila plačne uravnilovke. Tako torej ni rešila nobene prave težave. Sedanjemu ministru Dorjanu Marušiču in celotni Pahorjevi vladi je na glavo nakopala velik razkol z zdravniki, zdravnikom pa - kot je te dni dejal sam Kuštrin - breme zaslužkarjev. Upravičeno?

Preden kar na pamet obsodimo velike zaslužke zdravnikov, je vendarle treba pogledati v drobovje številk. Mlad zdravnik zasluži ob nedeljah in praznikih ponoči 14 evrov neto na uro. Preveč? Je preveč 46 evrov bruto (25 evrov neto), kolikor ponoči zasluži kirurg na vrhuncu kariere? Seveda, množica revnih v državi zasluži bistveno manj. A prava primerjava je drugje: dobro plačani odvetniki, ki imajo pogodbe sklenjene ravno tako z zdravstvenim sektorjem, prejemajo tudi do 100 evrov bruto (65 evrov neto). Vsakovrstni svetovalci Vzajemne so prejemali 80 evrov bruto na uro.

V naši državi so v resnici porušena vsa razmerja, in to je narobe. Ko vlada z zakonom jemlje nekaj evrov zdravnikom, medicinskim sestram, policistom in carinikom, ki delajo ponoči, ima po drugi strani prav tako javni uslužbenec, direktor RTV Slovenija, pogodbo za 300.000 evrov odpravnine! Podobno nerazumljivih možnosti pridobivanja denarja v naši državi kar mrgoli. A to je le ena plat.

Druga plat je predvideni prihranek. Znižanje plačila dežurstev zdravnikom in sestram ne bo rešilo zdravstvene blagajne. Na drugi strani tehtnice je veliko nezadovoljstvo v javnem sektorju, ki ga bo povzročilo znižanje, in to prav v tistem delu, ki ga najbolj potrebujemo in mu zaupamo.

Zanemariti pa ne gre tretje plati, izrazito dvoličnega odnosa do zdravnikov. Kadar jih potrebujemo - in k zdravnikom se Slovenci zatekamo dvakrat pogosteje kot v povprečju Evropejci -, smo vsi prijazni in ponižni. Ko bi bilo treba specialistom z visokimi znanji za zdravljenje priznati družbeno vrednost, vsaka vlada odpove ali z njimi ravna s figo v žepu.

Zdravniški sindikat Fides je zato pod vodstvom Konrada Kuštrina razvil bojevito sindikalno držo. Tako zdravniki sicer dosežejo višje plačilo, a si hkrati zapravljajo moralni kapital. Ta je še bolj načet zaradi hkratne privatizacije zdravstva. Ne plače v javnem sektorju, sedenje (in služenje) na dveh stolčkih hkrati, javnem in zasebnem, je zdravnike pripeljalo do oznake zaslužkarji.

Zdravnikom seveda družba ne more dati več, kot ima in kot jim pripada glede na njeno razvitost. A takšno kruhoborstvo, v katerega so potisnjeni že leta in leta zdravniki, je ponižujoče. Za zdravljenje nujno potrebno zaupanje med bolnikom in zdravnikom je zato (in tudi zaradi nekaterih drugih zadev) v temelju skrhano.

Vsaka vlada, ki dopusti, da se neki družbeni skupini tako zelo zmanjšuje ugled, uporabnikom, v tem primeru bolnikom, ne dela dobrega. Takšni postopki so bili vodeni v preteklosti tudi proti sodnikom, novinarjem, učiteljem. Z atomiziranimi posamezniki je sicer laže upravljati, živeti pa je v takšnih razmerah vsem teže.

Iz sredinega Dela.