V Društvu za opazovanje in proučevanje ptic (DOPPS), stranskem udeležencu v ponovljenem postopku, so zaradi odločitve podobno razočarani, kot so se prej veselili, da bo tokrat drugače. Niso namreč verjeli, da bi lahko ostali praznih rok po številnih elaboratih in študijah, s katerimi so Arsu dokazovali prevelike vplive vetrnic na Volovjo reber, in po konstruktivnem decembrskem soočenju, ustni obravnavi obeh strank, uspešni tudi po zaslugi vodje postopka, sekretarja Jerneja Pera.
Toda na odločbi Arsa ni podpisa vodje postopka Pera, kot je to v navadi, ampak podpis direktorice urada za varstvo okolja in narave Tanje Dolenc. Agencija v odločbi ni niti z enim stavkom odgovorila na vsebinske argumente, dejstva in dokaze, ki jih je v ponovljenem postopku predložil DOPPS. Ni denimo pojasnila, kako so na odločanje vplivale študije, ki sta jih že v prvem postopku naročila Zavod za varstvo narave RS in investitor sam in ki so pokazale, da bi bil vpliv vetrnic na planinskega orla čezmeren. Strankam v postopku je agencija poslala tako rekoč zapisnik decembrske ustne obravnave in naštela pridobljene dokumente, nato pa pojasnila, da so v ponovljenem postopku presoje v skladu s sodno prakso lahko upoštevali le predpise, dejstva in dokaze, veljavne v prvem postopku, ter da se pri odločanju ni mogla opreti na znanstveno gotovost: na zakonsko predpisane metode za določitev navzočnosti varovanih vrst, na uradne evidence o natančnem številu in terminih pojavljanja, na metode vrednotenja vplivov vetrne elektrarne na določene vrste ..., ker vsega tega pri nas pač nimamo.
Res težko delo - ujeti prelete planinskega orla v znanstveno gotovost. Laže je z neulovljivostjo ptičev v točne evidence upravičiti poseg v naravo. A če je Arso kakor koli presojal in presodil vplive nanjo, ker je tako predpisano, energetskim načrtovalcem v devetih letih ni bilo treba opraviti primerjave velikosti energetskega izkupička z velikostjo posega v naravo, saj to ni bilo predpisano. Vsako od turbin, visokih približno 80 metrov, ki jih bodo postavili na okoli tisoč metrih nadmorske višine, bodo zabetonirali s po 200 kubičnimi metri betona, zgradili bodo novo desetkilometrsko cesto, ker so sedanje preozke za prevoz vetrnic. Zgradili bodo še povezovalne poti med vetrnicami, razdelilno transformatorsko postajo ter 110-kilovoltni daljnovod v dolino. Turbine pa bodo predvidoma proizvedle električne energije za pol odstotka slovenske energetske bilance, ki jo bo proizvajalcu, državnemu podjetju, subvencioniral državni proračun.
DOPPS je že pred štirimi leti tedanjemu okoljskemu ministru Janezu Podobniku predlagal, da bi skupaj poiskali za vetrne turbine primerne lokacije v Sloveniji. Na svojo pobudo do danes niso dobili odgovora. Zadnjo odločbo v zadevi Volovja reber, čeprav v DOPPS napovedujejo pritožbo na drugostopenjski organ, je mogoče razumeti kot napoved odprtega lova na naravo. Govori namreč, da je varstvo narave pojem, raztegljiv po potrebi. Tudi mnenja zavoda za varstvo narave, zavoda za varstvo kulturne dediščine, zavoda za gozdove, ki so vsi trije že na začetku nasprotovali gradnji vetrnega polja na robu snežniških gozdov, ne štejejo nič. Volovja reber je prvi primer in odpira vrata vsem naslednjim vetrnim poljem na Primorskem, na primer najprej na Vremščici. Seveda, če vetrnic tam ne bo preprečil močni kraški vikendaški lobi, tako kot jih je nekaj podobnega na začetku tisočletja prepodilo s koprskega obzorja na Goliču.
Iz torkove tiskane izdaje Dela
