O požigu Narodnega doma v Trstu

Ozračje, ki ga je ustvarilo širjenje vznemirljivih novic o nevarnosti slovanske narodne vstaje in jugoslovanskega napada, je privedlo do požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu.

tor, 13.07.2010, 11:18

Razvoj dogodkov v dneh 12. in 13. julija 1920 je znan. Dne 12. julija sta dva oficirja z italijanske ladje Puglia snela v Splitu jugoslovansko zastavo in jo kot trofejo odnesla na ladjo. Užaljeni Splitčani so zato na kopnem napadli italijanske mornarje in na pomoč jim je prišel sam poveljnik ladje. Da bi preprečili spopade, so domači orožniki prepovedali pristanek čolna, nato so italijanski mornarji streljali na obalo in ubili enega demonstranta. Orožniki so na strele odgovorili in ubili poveljnika ladje Gullia in strojnika Rossija. Incident, ki so ga zakrivili italijanski mornarji, kar je ugotovila tudi mednarodna komisija, je postal povod za pogrom v Trstu in drugih krajih Julijske krajine.

13. julij 1920

Naslednjega dne, 13. julija, so tržaški fašisti sklicali shod na trgu Unità, kjer so v protestnih govorih pozivali zborovalce, naj maščujejo splitski žrtvi. Že med zborovanjem so fašisti začeli lov na »nevarne« Jugoslovane in ubili nedolžnega gledalca, kuharja hotela Bonavija GIovannija Ninija, ki ne s fašizmom ne z Jugoslavijo ni imel nič opraviti.

Tedaj je stopil na govorniški oder Randi, da je sporočil zborovalcem, bilo je več kot tisoč oseb, da so Slovenci prav v tem trenutku umorili italijanskega državljana. Tudi namestnik civilnega komisarja Moncada je poročal v Rim, da so Slovenci zborovalce izzivali in spodbujali incidente. To je bila iskra, pravijo fašistični viri, ki je podžgala množico, da je z Giunto na čelu planila na ulice z vzkliki »Al Balcan, al Balcan!«. Hotel Balkan je bil hkrati slovenski Narodni dom, kjer so bili še uradi organizacije Edinost, prosvetnih društev ter tržaške hranilnice in posojilnice; v njem sta bila slovenska čitalnica in stanovanje predsednika Edinosti Vilfana.

Na poti do Narodnega doma so fašisti s kamenjem napadli poslopje jugoslovanskega konzulata v Via Mazzini. Narodni dom je bil ob prihodu fašistov zaprt, društveni prostori prazni. Tik pred prihodom demonstrantov pa sta bili iz tretjega nadstropja Balkana odvrženi ročni granati, izstreljeni so bili tudi streli, ki so smrtno zadeli oficirja Luigija Cassano in ranili osem oseb. Narodni dom je namreč stražilo 410 mož, od tega 250 vojakov, pripravljenih v nasproti stoječi vojašnici, sto kraljevih stražnikov in 60 karabinjerjev, ki jih je določil namestnik generalnega komisarja Moncada, vedoč, da utegnejo fašisti napasti.

Toda zaradi strelov in ročnih granat so vojaki, določeni za zaščito Narodnega doma, obrnili strojnični ogenj v poslopje, čeprav je bil namenjen napadalcem. Ta akcija je spodbudila demonstrante, da so vdrli v poslopje, polili prostore z bencinom in jih zažgali. Prebivalci hotela so medtem pobegnili, le v tretjem nadstropju je ogenj zaprl pot hotelskemu gostu Hugonu Robleku iz Radovljice in njegovi hčeri. Pri skoku skozi okno sta oba zgrešila rešilno platno, oče je obležal mrtev, hči pa je bila huje poškodovana. Narodni dom je hitro zgorel, gasilcem je uspelo zavarovati le okoliške stavbe. Medtem so demonstranti krenili v napad na druge slovenske ustanove.

Italijanska časopisna poročila

Časopisi so potek dogodkov v Trstu opisovali in razlagali vsak po svoje. Italijanski nacionalistični listi Era nuova, La Nazione in Il Piccolo so poudarjali, da so Ninija ubili Jugoslovani, da so bili demonstranti mirni, dokler nasprotniki niso vrgli iz hotela granat, in da so se med požarom slišale eksplozije streliva, spravljenega v Narodnem domu, kar pomeni, da je bil Balkan zbirališče zarotnikov. Izmed društev, ki so imela sedež v Narodnem domu, sta se jim zdela posebno nevarna študentska počitniška zveza Balkan, češ da je zatočišče odposlancev iz Jugoslavije, in klub Pipčarjev, ker je nosil v spoznavnem znaku nožič - pipec in pipo. Prvi znak je za Italijane pomenil »nevarno orožje«, drugi simbol anarhizma. Po teh verzijah je torej šlo za samoobrambo Italijanov, ki da jih ogrožajo uporniški Slovenci in jugoslovanska država, kar je nacionalistični tisk že nekaj mesecev razglašal.

Generalni civilni komisar je poročal v Rim enako kot italijanski časopisi. V preiskavi, ki jo je zahteval ministrski predsednik Giolitti, je na desetine očividcev potrdilo, da so iz Narodnega doma dejansko vrgli granate in streljali. Iz teh dokumentov, pravi Mosconi, je jasno razvidno, da so požig Narodnega doma in napade na slovenske lokale izzvali fanatični Jugoslovani, ko so z bombami in streljanjem napadli neoborožene demonstrante.

Demonstranti, trdi dalje Mosconi, niso bili nasilni ne do oseb ne do tujega imetja, čeprav jih je grozljiv uboj sonarodnjaka boleče prizadel. Za dogodke dne 13. julija niso krivi oficirji in fašisti, kakor trdijo sovražna poročila, še poroča Mosconi, ampak gre iskati vzroke v »neukrotljivi reakciji vsega tržaškega italijanskega elementa na provokacije Slovencev, ki so postali prav v tem času [...] nasilni in predrzni«. Oblast torej ni mogla zaustaviti tega upravičenega »ljudskega ogorčenja«. Kljub temu je, kot pravi komisar, zahtevala preiskavo fašističnega sedeža in izrekla opomin fašističnim voditeljem, čeprav ni našla obremenilnih dokazov. Tri fašiste je policija aretirala, toda ne zaradi požiga Narodnega doma, temveč zato, ker so streljali v cerkvi sv. Antona.

Slovensko časopisje

Slovenski tisk je zanikal obtožbe in tudi dejstvo, da so iz Narodnega doma metali granate in streljali. Dokazoval je, da ljudje, ki so bili med napadom v hotelu - bilo je le nekaj žena z otroki -, niso mogli streljati. Obtoževal je vojsko, ki je bila poklicana, da zavaruje dom pred množico, a je dejansko sodelovala pri napadu in streljala na poslopje, ter oblast, ker ni zagotovila reda in miru, za kar bi potrebovala le dve stotniji vojaštva.

Donedavna so se italijanski zgodovinopisci držali uradne razlage dogodkov, slovenski pa razlage, povzete iz Edinosti. V razpravi Fascisti e militari nell'incendio del Balcan je tržaški zgodovinar Carlo Schiffrer najbrž dokončno raziskal resnico. Fašističnemu voditelju Giunti je bil potreben povod za napad, zato so njegovi možje poskrbeli za truplo mladega kuharja. Streli, zažigalna bomba in granata Sipe, vrženi iz tretjega nadstropja hotela, so bili provokacija, sicer se to ne bi bilo zgodilo že pred prihodom demonstrantov, kar je potrdil sam Giunta v poznejših spominih, in ne bi bil mrtev en sam človek. Provokator je namreč moral poskrbeti, da ne bi zadel prihajajoče množice, medtem ko bi bil Slovenec ravnal nasprotno. S to provokacijo je bila sprožena akcija vojaštva, ki mu je kvestor dal nalogo, da varuje poslopje. Vojska je s streljanjem v poslopje odprla pot fašistom, da so se lahko lotili požiga.

Vse je bilo načrtovano

Nekaj let pozneje, ko so se tovrstne fašistične akcije ocenjevale kot »heroizem«, se je eden izmed najbolj znanih voditeljev tržaškega fašija pobahal in povedal, da je on sam 13. julija zjutraj najel v hotelu sobo, da je tja prinesel posode z bencinom in drugimi vnetljivimi snovmi in da je v sporazumu s somišljeniki vrgel bombi in streljal iz poslopja. Vse to govori v prid tezi, ugotavlja Schiffrer, da je bil napad na Narodni dom ali druge slovenske ustanove predviden in za nacionaliste potreben.

Vsa propaganda o organiziranih jugoslovanskih bandah, o zarotah in pripravah na vstajo je bila pravzaprav provokacija, namenjena mobilizaciji nacionalističnih sil, da bi stopile v akcijo. Ker se je tržaški kvestor tega dobro zavedal, ugotavlja Schiffrer, je v skladu z navodili vlade pravočasno zaukazal zavarovanje slovenskih ustanov. Toda ker ni imel dovolj policijskih sil, je to nalogo dal vojski.

Najugodnejši trenutek za akcijo je bil vsekakor čas, ko so se začele priprave za pogajanja v Rapallu. Splitski incidenti so bili torej dobrodošli, kakor naročeni. O tem priča tudi D'Annunzieva izjava: »Končno je le nastopila nevarnost. Če ne bi bila, bi bil čas, da bi jo sami poiskali ... A noi! ... Tovariši, ostuden umazan Srb je še enkrat zahrbtno prelil plemenito latinsko kri.« Značilno je še dejstvo, da so pri pogromu sodelovali fašisti, nacionalisti in vojaški krogi, ki so se že pred tem povezovali na podlagi skupne težnje po močni državi in uresničevanju italijanskih ozemeljskih zahtev.

C. Silvestri gre še dlje, ko pravi: Ni izključeno, da so fašisti izbrali predmet napada v sporazumu s kakšno »desničarsko oblastno skupino«. Vsak kompromis, ki bi ga v razmejitveni zadevi »zagrešila« italijanska vlada, jim je pomenil odstopanje in šibkost. Zato se jim je zdelo potrebno s konkretnimi dejanji sabotirati pogajanja, ki so se pripravljala.

Že omenjeni levičar Salvemini je na primer v pismu Schiffrerju spraševal: Ali niso morda Giunta in njegovi ter vojaki namenoma zažgali Narodnega doma, da bi sabotirali pogajanja? Giolittijeva vlada namreč v tisti dobi še ni podpirala fašističnega gibanja, to se je zgodilo pozneje, takrat, ko je izkušnja pokazala, kaj vse je mogoče doseči s takšnimi sredstvi. Bolj ko razmišlja, piše Salvemini, bolj je prepričan, da je bil napad na Balkan naročen z Reke z namenom, da se sabotirajo pogajanja med Italijo in Jugoslavijo.


Iz knjige Milice Kacin Wohinz Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918-1921, ki je pravkar izšla v italijanskem jeziku pod naslovom Alle origini del fascismo di confine (Gorica 2010).

Prijavi sovražni govor