aristofan se obrača v grobu s 100 rpm.

Dragi Wilhelm, Barbara,


Kje so kakšne umetniške razstavno dogodljive kakovosti v Prlekiji, kje v Ljutomeru? Menim, da te tokrat ne bo naokoli – v grozavosti krvoločnih zombijev in popadljivih hudičevih mačk ali kanibalsko poživinjenih srhljivk…

Evnuhi brez... česa? brez srca? Prleški zombiji, kaj pa drugega… od 31. julija 2010 naprej… V prleško pošastnem ali filmskem Ljutomeru se začne tradicionalni Grossmannov festival filma in vina, na katerem si bojo obiskovalci festivala - ta bo potekal v okviru ustaljenega konceptualnega okvira in poskrbel za lokalno poletno senzacijo za ljubitelje grozljivk B-produkcije - lahko ogledali 25 celovečernih filmov, od tega jih bodo 7 predvajali v kategoriji hrupne mačke, nekaj manj kot 30 pa je kratkometražcev… - v tekmi bo film za nagrado Slakov hudi maček, deset glasbenih dokumentarcev pa za nagrado hrupni maček; tako se za nagrado hudi maček v glavni tekmovalni kategoriji potegujejo nemško-kanadski film Besnenje Uweja Bolla, britansko-nizozemski Človeška stonoga Toma Sixa, rusko-švedski Novice dneva Andersa Banke, srbski Življenje in smrt porno tolpe Mladena Djordjevića ter brazilski Utelešenje zla Joseja Mojice Marinsa, ki botudi posebni gost letošnjega festivala in dobitnik nagrade za življenjsko delo.

Šele kak programski direktor Grossmannovega festivala filma in vina Tomaž Horvat celo prleško po maniri tamkajšnjih psoglavih pesjanov in krvokuzlic priporoča med festivalskimi dogodki predvsem Vrt mučenja, 12-urni filmski maraton in Malo delavnico groze, kjer bodo ekipe snemale filme, ki bodo nato predvajani na zadnji festivalski dan, na vrsto pride še povrhu Parada pošasti. Tako bodo na velikem platnu grozljivi filmi predvajani na Glavnem trgu, festivalska prizorišča pa bodo še - atrij mestne hiše, kjer posedajo kdaj in pohajkujejo prleški besi krvosesi, trizvezdna terasa klasičnega mestnega hotela Jeruzalem, nadalje kinodvorana in klub, kjer bo sicer potekala večina koncertnega dela festivala… in res, tako se nad Ljutomer zgrinjajo vampirji in vsi drugi tovrstni, ne le prleški, ampak sčefurjeni hudirji, malo za šalo, za krvavo šalo temne in magično vudujske maškerade, ki jo zalijo odlična ljutomerska okoliška vina, kajti tovrstna grozna dogajanje bo popestrila še tradicionalno simbolična vinska cesta/Weinstraße, ob 19.00 se bo v lotmerškem središču začelo s premiero Država mrtvih sčefurjeno priznanega črnovzvalovanega Živojina Pavlovića pa Dinka Tucakovića, nato ob 21.00 slovenska premiera filma Vitomirja Kaučiča Vinopirji: Ledena trgatev in spet ob 22.30 v Mestnem kinu dokumentarec Prepovedani brez prepovedi čefurskih Milana Nikodijevića in letošnjega predsednika žirije za Hudega mačka Dinka Tucakovića, skupaj s čefirjem Slobodanom Šijanom… Lotmerški grozni dan se začne seveda zvečer - ob 17.30 v kinodvorani kulturnega doma, s karikaturami čefurskega Jakše Vlahovića in s kanibalsko krvavimi fotografijami Pošastna pojedina, ki jih je na lanski "Zombi paradi" posnel Edvard Pintarič… Sčefurjeni zombiji bodo spet v Lotmerki na kupu… in s črnimi hudičevimi mačkami…


Javnost lokalistična! Zakaj pa ne bi bili Prleki superštajerski! Sicer pa se uradno oglašajo, naj ponovim uradno verzijo, lotmerški zombiji takole:"Naj bogovi slišijo, da se bo danes ob 17:30h v Kino dvorani Kulturni dom Ljutomer pričel 6. Grossmannov festival filma in vina! Za nadvse primeren uvod v teden mačjih vragolij bo poskrbela otvoritev razstave karikatur Jakše Vlahovića ter na lanski Zombi paradi nastalih fotografij Edvarda Pintariča ob inštalaciji Šlosarta z naslovom Pošastna pojedina. Ob 18h bo na vrsti predstavitev vinarjev, ki se letos s svojimi imenitnimi vini potegujejo za prestižni naslov Vinskega šampiona Hudega mačka, na simbolični vinski cesti. Radgonske gorice se bodo predstavile s tigrovim vinom, Puklavec & Friends bo na mizo ponudil šipon ter rumeni muškat, Turistično vinogradniška kmetija Hlebec bo čaše polnila s zweigeltom, Vinogradništvo družine Kos pa vas bo zapeljevalo z rumenim muškatom. Nato pa bo ob 19h napočil čas za naš filmski program z Državo mrtvih Živojina Pavlovića in Dinka Tucakovića, ki jo boste ob tej priložnosti lahko končno videli tudi v Sloveniji. Sledila bo še ena v nizu ekskluzivnih slovenskih premier, ki jih je kot ponavadi naš ljubljeni maček pripravil za vas. Še popolnoma vroč bo namreč ob 21h prikazan nov film Vitomirja Kaučiča Vinopirji: Ledena trgatev, še en neprecenljiv prispevek k zakladnici slovenske fantastične kinematografije.
Ob 22:30 se selimo v Mestni kino, kjer bo prikazan dokumentarec Prepovedani brez prepovedi Milana Nikodijevića in letošnjega predsednika žirije za Hudega mačka Dinka Tucakovića, ki ga bo skupaj s našim starim prijateljem in podpornikom Slobodanom Šijanom tudi napovedal. Prvi blok tekmovalnega programa kratkih filmov, ki bo na sporedu ob 23:30h, bo zaključil ponedeljkov filmski program Mestnega kina.
S projekcijo kratkih filmov in koncertom Roka Predina se bo v baru Klub ob 23:00h presunljivo oglasil naš glasbeni program, ki bo opolnoči ponudil še premierno glasbeno uprizoritev melodramatične grozljive pravljice Srceder v izvedbi Ludvika Bagarija in skupine Na lepem prijazni.
Poti nazaj ni, zato pridite tudi vi!"

in

- "Srbski film na zaključku festivala! (Ljutomer, 25. 7. 2010) -
Letošnja ultimativna horror senzacija Srbski film bo zaključni film Grossmanna 2010. Ogledali si ga boste lahko v soboto ob 22:30 v Kino dvorani Kulturni dom po zaključni prireditvi. Zaradi eksplicitne vsebine bo ogled dovoljen samo starejšim od 16 let! Prvenec režiserja Srdjana Spasojevića, v katerem blestita igralca Srdjan Todorović in Sergej Trifunović, je trenutno najbolj razvpit del programa najprestižnejših žanrskih festivalov, poleg navdušenja poznavalcev in ljubiteljev grozljivk pa je požel tudi val ogorčenja, ki se je pričel z zgražanjem dela javnosti že med snemanjem filma in po prvih provokativnih intervjujih s scenaristom Aleksandrom Radivojevićem, sicer starim Grossmannovim prijateljem s prejšnjih izdaj festivala. Gre za edinstven in silovit filmski napad na vse čute, ki se je že zdaj vpisal med klasike in pomika meje žanra daleč prek vseh meja zapovedane morale in t.i. dobrega okusa. Poleg mojstra za posebne učinke Miroslava Lakobrije, ki je film opremil z neverjetnimi krvavimi prizori in ki bo seveda sodeloval tudi pri izvedbi letošnje Parade pošasti, bo nas obiskal še kdo iz ekipe, seveda vas bomo o podrobnostih pravočasno obvestili! Pridite in preverite, zakaj in kako je Srbski film šokiral občinstva po svetu!"

- ali pa
- "Rock hard večer in Laibach filmi (Ljutomer, 4. 7. 2010) - Tokrat imamo cel kup pomembnih obvestil. Najprej vam sporočamo, da smo po zaključku glasovanja dobili še zadnje nastopajoče na petkovem Rock Hard večeru. Po štetju vseh glasov so zmagali thrasherji Gonoba. Vsem sodelujočim se zahvaljujemo, še posebej skupinama Eruption in Dickless Tracy. Vse podrobnosti o Rock Hard večeru in glasbenem programu festivala lahko preberete tukaj.
Častitljivo 30-letnico delovanja petkovih headlinerjev Laibach bomo na letošnjem Grossmannu obeležili tudi s predvajanjem dveh izmed številnih filmov, ki so bili posneti o tej legendarni skupini.
Zmaga pod soncem (Pobeda pod suncem) je prvi in po mnenju mnogih eden najzanimivejših dokumentarcev o trboveljskem kolektivu. Leta 1988 ga je posnel srbski režiser Goran Gajić, ki se je leto kasneje podpisal tudi pod segment Ne šalji mi pismo iz znamenite rock komedije Kako je propadel rokenrol. Zmaga pod soncem prikaže delovanje Laibacha od z mračnim industrialom zaznamovanih začetkov s prvim pevcem Tomažem Hostnikom do svetovnega preboja s prelomnim albumom Opus Dei, ob tem pa fenomen Laibach umesti v tedanje družbenopolitično stanje v Jugoslaviji.
Razdružene države Amerike režiserja Saša Podgorška so nastale na Laibachovi četrti turneji po ZDA v volilnem letu 2004, prvi turneji po napadu na WTC in izbruhu vojne proti terorizmu. Skozi kopico izjav obiskovalcev ameriških koncertov (turnejo so pričeli v Washingtonu, le streljaj ob Bele hiše) in posnetke intervjujev benda z ameriškimi mediji prikaže travmatično povolilno vzdušje v državi, razklani med dva nasprotujoča si politična in kulturna pola.
Poleg Laibachov pa se vam bodo na letošnjem festivalu skozi film predstavili še eni gostje glasbenega programa – več informacij o tem kmalu na tej strani! Zato ostanite z nami in še naprej spremljajte, kakšne dobrote je Hudi maček letos pripravil za vas!"
Grossmannov festival filma in vina 2010 so tokrat pripravili - programski direktor: Tomaž Horvat, - direktor organizacije: Peter Beznec, - marketing vodil: Borut Horvat, - odnosi z javnostmi: Urška Majdič, Mario Belovič; Milica Ševarlić, - oblikovanje: Marko Mehtsun, Pristop, - glasbena urednika: Tomica Glavica, Ivor Knafelj, - selekcija: Filmska praksa PLAN 9, God Bless This Mess, - prevodi: Miha Mehtsun, Selma Franov, - koordinatorja Male delavnice groze: Vitomir Kaučič, Darjan Kaučič, - Rock Hard večer: Pascal Rogl, - Fotografa: Tanja Risitč, Vedran Tomšič, - režija zaključne prireditve: Jože Glažar, Matej Kolmanko, Boštjan Lačen, - tako imenovani strokovni sodelavci: Slobodan Šijan, Aleš Blatnik, Dinko Tucakovič, Dejan Ognjanović, - Vodja tehnične ekipe: Danilo Časar, - voznika: Dejan Guzej, Danilo Hlebec, - kuhar: Boštjan Lačen, - ostala ekipa: Miloš Bavec, Luka Šmid, Sebastjan Rudolf, Janja Sraka, Janko Zadravec, Kristijan Paal, Ervin Kolmančič, - produkcija: KTD Festival Ljutomer v sodelovanju s Filmsko prakso PLAN 9 in Občino Ljutomer, - urednik spletne strani: Miha Mehtsun. Kako krvava video-nostalgija po Prlekiji!? Že posrbljeno ali sčefurjeno, vsaj za kratek čas?! Hej, tovariši, ni nam žal krvi – za sčefurjeno povelesrbljeno Slovenijo, izza Hude jame in Košnice…! Za krvavo domovino – z zombiji morilci naprej!


**

In ob nečednih pofotkanih ljutomersko zombijevskih in krvoločnih svinjanjih pomislim, doživljajsko pomislim na dejanskost:

- kako so čefurji mojemu Vidu – na mestnem ljubljanskem avtobusu je tip prišel zahrbtno k Vidu, se ustopil, nasilnež, predenj in ga udaril kar tako, menda za hec, po obrazu, da mu je nos zlomil in je Vidu štrcala kri po avtobusu vsenaokoli, podobno kot če zakolješ kokoš, ji odsekaš s sekirco glavo, potem pa pustiš, da kura brez glave teka še nekaj časa naokoli…, in je Vid še pravočasno poiskal kirurga, nato sva naslednje dni obiskovala kirurge…,

- kako so Vida davili, da je moral ves podplut k zdravniku, mu grozili, seveda v čefursko ljubljanskem hecu na velesrbsko-ljubljanski način, z umorom ter so se zverinsko izživljali nad njim…

- kako so Vidu čeljust zlomili, ljubljanski zombijevski mladi gangsterji, medicinsko operacijska naravnava čeljusti stane 12.000 evrov…,

- pred blizu manj kot mescem dni je Vida na Nazorjevi napadel neki mladoletni gangster, ga roparsko zasledoval, da je Vid smuknil v cerkev, a ga je oni, z metuljčkom gangsterskim, kot britev ostrim nožem (buttrerfly knife) počakal prred cerkvijo, nato pa je Vida hladnokrvno in brezvestno oropal dragega fuji digi-fotoaparata!





In se doživljajsko še sam spomnim,

- kako me je do krvi, pozimi izčrpanega, ko sem šel z oprtanim nahrbtnikom, polnim knjig – edino tedanje premoženje! – čez Ambrožev trg nasilno klošarski pijani nasilnež, povratnik zapornik, namreč zimsko volneno kapo mi je, oprtanemu, potegnil čez oči, potem pa me je podlo pretepal, takole za hec, medtem ko je sodrga okoli rjoveče med psovanjem psovala, a prav takrat je čez most pripeljal policijski kombi, sam sem kar skočil na cesto pred avto, da so ustavili, izstopili, popisali in le popisali pretepača, starega znanca policije, medtem ko jo je pijansko nasilna tolpica kar ubrisala nekam in izginila, pri tipu so našli samo in samo – nož, nobenih dokumentov, nič…, jaz pa sem bil ves krvav, zabuhel po obrazu, poln podplutb od brc po telesu in boksarskih udarcev v obraz…(naslednjega dne sem nastopal sdicer še ves prešionjen od prejšnjega pretepanja in slaboten v celovški rojstni hiši Moža brez posebnosti/ Der Mann ohne Eigenschaften – Roberta Musila, namreč penklubsko, bral sem slovensko in nemške prevode svoje lirike, predvajal je celovški radio…),

- kako me je, 17-letnega, ko sva šla od maše, iz mariborske stolnice s prijateljem Edvardom Ajdom, pretepala – po čigavem naročilu? – ljudska milíca kar na cesti, najprej z udbovskim udarcem za vrat me je miličnik spravil v nezavest, potem pa so me v nezavesti tepli ion brcali do krvi, da sem kri bruhal, prebudil sem se pa iz nezavesti v recepciji hotela Zamorec, kjer mi udbaški špiceljski receptor niti kozarca vode ni hotel dati, ko sem se ga žejen in s posušeno krvjo na ustnicah prosil…, zahteval sem zaslišanje, res so me miličniki na mojo zahtevo spet odpeljali, tokrat s službeno limuzino, na Partizansko cesto, v 1.nadstropje, kjer je imel mučilnico med 2.svetovno vojno gestapo, tam pa se je dežurni izživljal nad menoj tako, da sploh ni hotel natipkati zapisnika, vstavil je papir v pisalni stroj, nekaj odtipkal, nato je potegnil papir iz stroja, ga zmečkal in vrgel preprosto v koš, torej sem ostal nezaznamovan, kakor da se ni zgodilo, in ker sem zaradi prebunkanosti bil povsem onemogel in nisem mogel niti hoditi, se me je le kakor usmilil neki drugi miličnik, ki je šel s šihta in me zvlekel po stopnicah dol na Partizansko cesto in me tam pustil, da sem se sesedel, končno so se našli posamezniki, ki so mi pomagali počasi čez cesto, eden me je kakor pol nesel, ranjenca, do ezeleka, drugi me je spet nekako vlekel do učiteljišča na Mladinski cesti, tretji mi je pomagal do Vrbanske, četrti do vhodnih vrat vile, kjer sem stanoval…; ko dandanes pomislim na tisto strašno krvavo pretepanje, vem za miličniško ljudski izrek, ki pravi: "Nisi pravi miličnik, če nisi imel rok krvavih do lahti!" in so bili res rablji, toda tepli so me po nekem ukazu, saj nisem ničesar storil na ulici, ko sva s prijateljem Edvardom mirno v čudovitem soncu šla najprej po Gledališki ulici…

- sogimnazijec Miha Penko, danes dr.kemije, mi je pravil, sam sem namreč pozabil, kako me je na vrtu mariborske gostilne Šibenik, mladca, obstopil par intervencijsko usnjenih ljudskih miličnikov, ob mizici sem mirnó bral in pil kavo, nakar je pristopil eden od miličnikov in mi kar tako, meni nič – tebi nič, primazal gorko klofuto…, ostali gostje so se samo potuhnili… Sam se tega dogodka ne spomnim, toda Miha mi je povedal, da je eden od tistih lederboysov menda hodil, se reče, je šmiral s prijateljico njegove mame, in ko je dijak Miha to povedal mami, kake surovine so ljudski miličniki, je Mihova mama menda pretrgala vse stike s prijateljico…: kot veš, sem bil že 16-leten - urednik mariborskega študentskega glasila Katedra!

- v Mariboru so me oropali in me javno, na cesti pretepali, mislim, da v letu 1987, v poletnem dnevu, ko sem ves belo in v platneno poletno obleko oblečen šel k tašči, tam me je čakala žena Lenča z dojenčkom Vidkom, neki trije mladostni pijani nasilneži…, sredi Gregorčičeve, pred množico sprehajalcev…, eden mi je nastavil oster kuhinjski nož na grlo, da sem v krču otrpnil ali "zamrznil", drugi me je držal občasno za ramena, tretji me je tepel in brcal, in so se menjavali…, končno so mi iz velike denarnice v plastični vrečki živčno odvzeli denar, torej so me še oropali povrhu, zraven pa so se ves čas krulincavo drli: "Koljemo Bosance, Albance in Srbijance!" – in sem bil ves krvav, pretepen do amena, bela obleka – vsa krvavo umazana, a sem nekako potem, ko so odnehali, prispel do Sodne ulice na glavno miličniško postajo, kjer sem prijavil rop in pretep… - čez nekaj časa, medtem ko sem se izlizaval in se nekoliko očedil okrvavljen v čakalnici, so privedli dva roparja, tretji, ta glavni, pa se je nekam izmaknil… - nekaj denarja so mi vrnili, onadva gangsterja pa so zvedli nekam zadaj, v posebno sobo, potem se je slišalo tuljenje in jok, saj so ju obdelovali, ju mučili, nakar sta zlomljena vsak zase nesla v rokah čevlje, v pohodu so ju odpeljali v pripor-zapor…, in, verjemi ali ne, sem protestiral proti temu, da sta bila tepena… (vsak od roparjev je sedel 3 leta, razen enega, obsojenega na 2 leti zapora, ki je obžaloval, se skesal in priznal, da je bil okrutni storilec kot mladostni "prestopnik", čeprav so bili stari od 21 do 23 let!, torej že opravilno sposobni in odgovorni kot odrasli)…

Slovensko mestno je že skoraj "v navadi", da grozijo s pretepanjem, in to že otročad, kaj šele mladostniki… Prav bi bilo, ko bi zombijevsko sčefurjeni Ljutomer prikazal kdaj tudi miličniške in udbovske mučilnice – npr. v Beethovnovi v Ljubljani, huda groza, krvava okrutna primitivnost… ali ko bi pokazali slike tepenih! ni treba nič potvarjati ali maskirati!

Oprosti, da ti pišem take reči, saj je naposled Ljubljana čudovito mesto, slovenska prestolnica se diči z novim urbanizmom in arhitekturo… Ampak v kulturi uspevajo: - čefurski gazde, ki imajo svoje – slovenske propagandiste – poturice, slednji pa potlej zasedejo celo določna funkcionarska mesta, češ, kakor da je vse skupaj itak en sam hec ali posebna sčefurjena cigajnarija: podelijo za šarlatanski šund Prešernovo nagrado za literaturo 2010, enako nagrado Dela, imenovano kresnik 2010… (tudi veliko Prešernovo nagrado za likovnost je dobil tip, ki je študitral – v Srbiji, v Belgradu!, kakor da je šele velesrbstvo pogoj za nagrajevalni ljubljanski uspeh in podeljevanje nagrade v znesku vsaj 27.000€!) – medtem ko besedni umetnik životarim s sinom v čumnati in so mi, ker sem pač javno objavljeno objektivno zagovarjal politično odstavljenega direktorja ELES, kot sem ti pravil – brž odklopili električni števec in ga odnesli… Ampak zdaj jaz več ne molčim – propagandistom protislovenske sčefurjenosti zabrusim javno z njihovimi lastnimi psovkami, nekateri še namreč niti rojeni niso bili, ko sem osebno že objavljal v kulturnih in literarnih revijah, prevajal, tudi razstavljal sem likovnine…, in do osorno nadutih lokalističnih butlov ne čutim tudi nič več sprenevedavo vljudnega, enako ne do nastavljenih zgonjenih kuzlic! pa naj jim in si delijo funkcije in denar, kakor že hočejo! Tako sem že pisal, da beseda "čefur" izhaja od turške pobosanjene besede "čef", to je lagodje ali udobje v brezdelju kot občutje "divanjenja", ne pa od besede "čifut", kakor je zapisal npr. Marko Kos v svojem slovarju…; in od ene njihove zmote vidim sled v drugo, vse pa bolj kot verjetno tudi politiš podkupljeno… Sprenevedanje pa je medijsko pogojeno tako, da se v radijskih oddajah, v televizijskem slovenskem omrežju, kaj šele v časopisarstvu "pojavljajo" aktualni ničvredni populisti, celo z videzom kulturnosti brez omike in podobno… In kar je še najbolj sprevrženo, je dejstvo, da te nihče ne vpraša, kaj ustvarjaš, kaj počneš… - ampak se meščuharsko naslajajo z vprašanji, kje in kako živiš, pa jih nič ne briga! Hordice tokratne sčefurjenosti se bodo unesle, o čemer sem trdnó prepričan. Nekaj časa bpodo še bluzili in se potikali funkcionarsko naokoli v kulturni ali uredniških politikah kot zombiji, potem pa jih bo splavilo in odneslo tja, kamor spadajo – v zakotje… dnô pekla, kajti za masko se skriva sama maska, so namreč brez lastnih obrazov…

Tokrat še pišem največ – epigrame. Duhovitost je resda bolj prirojena, jezikovno naostrena, kot že nekdaj pri Marcijalu ali Aristofanu… Vsakodnevno berem, študiram…



Prosim, odpiši!



LP



Vladimir