Za epistolarno formo sem se odločil, ker bi rad bil konstruktiven in poučen, nenazadnje tudi prijazen. Resda imam več kilometrine od naslovnikov pisma, vendar spet nisem tako star in pokroviteljski, kot bi morda izpadlo, če bi napisal navadno kolumno. Ton pisma se skratka zdi primernejši. Slika pove več kot tisoč besed. Dve sliki pa še več!
Nekakšen napovednik je bila že Delova fotografija prejšnjo soboto, ko je novinarska delegacija obiskala Majdo Širca. Na njej vidimo novinarje ter ministrico za kulturo in ministranta za medije, med njimi pa fotoreporterja, ki vzbuja vtis, kot da je priletel s plaže: v bermudah in japonkah čepi na tleh in fotografira.
Ali mislite, dragi mladi kolegi, da bi bilo pretirano zahtevati od fotoreporterjev, da se oblačijo po minimalih standardih prezentabilnosti? Takšen jaz ne grem nikamor razen za vogal v trgovino! Ali pa mislite, da bi s tem preveč posegali v avtonomijo njihovega dela? A to je le retorično vprašanje, samo preizkušam vas. Na kaj torej namigujem? Si novinarji dandanes sploh pustijo kaj reči ali ukazati od nadrejenih? Govorim o večjih zadevah, kot je stil oblačenja. V novinarjih je svojeglava, jalova, neproduktivna averzija do poklicne hierarhije. Domačnost, banalna ciničnost, nespoštovanje. Resentiment do šefov, frivolnost na meji lenobe, casual odnos do dela. Pa poklicne frustracije so opravile svoje. Obilo frustracij.
In zdaj končno ta fotografija. Ta torek na prvi strani Dela.
Verjetno se zavedate, da sta politika in novinarstvo poklica, ki jima javnost priznava bore malo ugleda. Zato ste v tej situaciji suspendirali famozno ustavno pravico do obveščenosti in jo instrumentalizirali za PR. Ste si dobro ogledali to fotografijo? Princ Pahor vas je sprejel v vladni palači, vas pet prijaznih, vljudnih, nasmejanih, srečnih, vzhičenih pa tam stoji pred njim, kot da se vam je prikazal bog himself. In ne samo prikazal: kot da se je z vami rokoval! Ste se videli?
Saj vem, da ni bilo tako mišljeno. Ampak povejte: ste res tako dobri piarovci ali pa ste bili samo tako prikupno zmedeni pred obličjem politične avtoritete? Zakaj rinete k Pahorju in na prve strani? Se vam zdi spodobno delati PR zase in za nameček – pa ne se sprenevedat! – še za Pahorja in Širco?
Znate ceniti svobodo, da se kot novinarji smete pogovarjati s politiki in diskutirati o stvareh, ki se dotikajo tudi šefov in delodajalcev samih? Znate ceniti svobodo, da vam nadrejeni dovolijo, da svoje PR piruete izpostavljate na prvi strani?
Še nekaj mi ne gre v glavo, morda je to generacijski gap. Rekli ste, da ste »s pogovorom zadovoljni, predvsem zato, ker je predsednik vlade pripravljen na dialog in je prisluhnil zahtevam novinarjev«. Kakšen jezik je to? Me ga lahko prosim naučite? Tako nisem znal nikoli govoriti, še najmanj v vaših letih. Kaj je to za eno sranje, oprostite izrazu, da ste »zadovoljni« in da je premier »prisluhnil zahtevam novinarjev«? Od kdaj se novinarji izražajo kot Dušan Semolič?
Javni poziv aktivov novinarjev medijskih hiš, za katerim stojite, je socialističen anahronizem, ki lahko medijem škodi v enaki meri, kot jim lahko škodijo lastniki, proti katerim imate toliko povedati – v veliki meri tudi upravičeno.
Motite pa se, če mislite, da lahko novinarsko samoupravljanje nadomesti tisto, česar ne znajo lastniki.
Novinarstvo je za vas, za mene in še za mnoge eden najbolj gratifikantnih poklicev – in to nekateri naši bralci, gledalci, poslušalci tudi cenijo. A to veselje se konča pri tem, ko oddamo tekst ali prispevek in po objavi vidimo, da nekomu ni vseeno.
Odtod naprej pa je novinarstvo tudi eden bolj frustrirajočih poklicev. Novinarstvo lahko zelo boli. Po eni strani imamo občutek, da nam svet leži pred nogami, po drugi strani pa še predobro čutimo, kako zelo smo odvisni in kako malo včasih šteje naša beseda onstran tistega, kar hočemo povedati. Avtonomija? Že mogoče, a raje ne opletajmo preveč s tem magičnim, a praznim, dvoumnim in predvsem precenjenim strašilom za politike, menedžerje in lastnike.
Novinar mora imeti glavno besedo pri tem, kar piše ali snema, ne sme pa imeti besede pri imenovanju odgovornega urednika. Odkod ta samopašnost, da bi radi (so)odločali, kdo bo vaš šef?
Pameten menedžer vam ne bo vsiljeval za urednika človeka, ki mu ne zaupate ali se vam ne zdi kredibilen, ne bo pa z vašim mnenjem pogojeval svoje odločitve. Ker kdo pa pravi, da veste bolje od predsednika uprave, kdo je primeren za odgovornega urednika? Obstaja verjetnost, da res veste bolje od Branka Pavlina, vendar žal niste v položaju, da bi popravljali ali preprečevali njegove napake. Pa tudi Pahor in Širca nista. Jebiga.
Institut soglasja Repovževih partijskih celic je arbitrarna neumnost. Slab predlog uprave lahko novinarji korigirajo, lahko pa potrdijo dobrega. Najbrž pa ste še premladi, da bi dojeli, da ne živimo v najboljšem izmed vseh možnih svetov. Bolj verjetno je, da bodo novinarji zaradi trivialnih ribarij in osebnih interesov na račun interesov medija blokirali dober predlog ali spustili skozi oportunističnega, ki ga sugerira preveč varčna ali neambiciozna uprava.
Zdaj pa bi radi dosegli še uvedbo soglasja pri odločanju o programski zasnovi in uredniški politiki. Spoštovani kolegi, to je formalna naloga urednika, mandat zanjo mu je naložila uprava! In če bo šef pameten, potem vas bo kdaj kaj vprašal. Pameten šef ima antene, s katerimi zaznava, kdo ima dobre ideje in kdo jih zna realizirati. Več pa ni vaša stvar. Repovž in SBH ne bosta z dekretom uvedla minimalne inteligence in strokovnosti predsednikov uprav – ne s Pahorjevo ne s Širčino pomočjo. Niti ni vaša stvar sistemizacija delovnih mest! Ali celo mnenje, ali je ta in ta človek primeren, da postane lastnik medija, kjer služite kruh! To je pa zadnji absurd, ki je lahko nekomu sploh prišel na misel. Soglasje aktiva novinarjev za prevzem!
Vem. Boli, če ne prideš do besede, če te ne poslušajo, če te nič ne vprašajo. Boli, če vidiš nad sabo bedake, priliznjence, povzpetnike, lenuhe, nesposobneže ali kočevske medvede. Boli, ko vidiš, kako malo je mogoče doseči s pametjo in kako veliko z denarjem. Boli razkorak med idejami in možnostmi, med ambicijami in realnostjo. Ampak tako pač je. Life sux. V medijih pa še posebej.
Predvsem pa, dragi moji, predlagane varovalke niso rešitev za slovenske medije. Bolj kot to so blažev žegen in zavzemanje za status quo. Ker kdo pa pravi, da je računalniška firma z nekaj zaposlenimi neprimerna za medijskega lastnika? Niste še slišali za to podjetje? In kaj potem? Morda pa bo v nekaj desetletjih ali stoletju iz njega nastala slovenska dinastija Sulzbergerjev. Odkod ta novinarska arogantnost do ljudi z debelo denarnico? Tega si ne morete privoščiti, saj delate v eni najbolj nekonjunkturnih panog, kar jih trenutno obstaja, in to na enem najbolj neprijaznih trgov – ekonomsko in politično –, kar jih obstaja v svetovnem merilu.
In nikar ne verjemite premierovim obljubam o transparentnem lastništvu. Gotovo je mislil resno, toda resno je mislil tudi s Silicijevo dolino. Transparentnost lastništva je samo druga beseda za pametno upravljanje medijev. Tega v Sloveniji ne bo še petdeset, morda sto let, vsaj ne pri slovenskih lastnikih. Če še niste opazili, so edini slovenski mediji s transparentnim lastništvom tisti, ki so v večinski lasti tujih podjetij – CME, Bonnier, SIAG –, in to so obenem tudi mediji, ki sicer imajo vsakdanje težave kot vsi drugi, a ne teh akutnih, zaradi katerih bijete plat zvona.
Domači lastniki bodo vedno imeli politične interese in bodo vedno mutili in se ob menjavah vlad obračali po vetru. Ščitili bodo svoje ozke interese, ograjevali svoje male vrtičke, omejevali perspektivo na svoje nizke horizonte in preprečevali nove, samostojne, drugačne, konkurenčne medijske pobude. Verjemite. Been there, seen that. Perspektiva slovenskih medijev je ne samo neobetavna. Je zlovešča. Samo pomislite, kakšna paranoja bo izbruhnila, ko se bo Laško odločilo dezinvestirati Delo. Ali vidite na obzorju kakšno slovensko podjetje, ki bi ga lahko kupilo? Se boste strinjali, če bo to kakšna banka ali posredno spet država, samo da bo izvor kupnine transparenten? Boste navijali za domače lastništvo, ker družinska srebrnina ne sme priti v roke tujcem? Boste ovohavali denar, da ugotovite, ali smrdi? Se boste zgražali nad ljudmi, ki nimajo pojma o medijih? Nekaj boste že našli. Če ne vi, pa kdo drug.
Pa brez zamere. Ne izgubljajte iluzij jutri, če jih lahko že danes.
Iz Sobotne priloge
