Bojan Papič, direktor in solastnik Lesnine, ima srečo ali pamet, najverjetneje pa oboje. Vsaj v danih okoliščinah. Da je največja pohištvena trgovina v Sloveniji, Lesnina, v viharnih gospodarskih časih dobila varno zavetje v hiši velikega ugleda, sorodne poslovne filozofije in velikosti XXXL, da je torej našla tako rekoč idealnega snubca, ki ji obljublja samostojnost, razcvet in dober položaj, je pač zgodba o uspehu.
Lesnina se namreč ukvarja s pohištveno trgovino, ki jo je kriza prizadela nadpovprečno in dolgoročno. Prodaja pohištva se je zmanjšala za petino, poslovni rezultati Lesnine za lani sicer niso znani, a ob obstoječih zmogljivostih – kljub krčenju stroškov in vsem mogočim prodajnim akcijam – ekipi najbrž ni bilo lahko povezati konca s koncem. Poleg tega Lesnina ni bila povsem običajno podjetje, ampak eden od primerkov menedžerskega odkupa. Precej velikega po vrednosti, svojevrstnega, a ne tako razvpitega, kot so bili denimo Pivovarna Laško, Istrabenz in Merkur. Pa vendar je tudi nove lastnike Lesnine razjedalo vprašanje, ali jim bodo banke kreditorke podaljšale ogromna dveletna posojila, katerih zapadlost se nezadržno bliža. In tako je marsikdo logično pogledoval na Lesnino kot na potencialni naslednji Merkur, na Papiča pa kot na morebitnega novega »padlega tajkuna«.
No, Papič in njegovi menedžerski kolegi v Glenu (kot tudi Zvone Taljat in Dean Čendak iz solastniškega Publikuma Trezorja) vsekakor niso več lastniki Lesnine. Oziroma ne bodo, ko prevzem dobi blagoslov varuhov konkurence. Za oceno, ali so postali »padli tajkuni«, seveda manjka poglavitni podatek, koliko so iztržili za svoje premoženje. Slišati je domneve, da so bili uspešni, ker je bilo za Lesnino kot za perspektivno podjetje menda precej zanimanja in ker je bilo menda poželenje pohištvenega velikana XXXLutz po Lesnini kot odskočni deski na Balkan tako silovito. Je pa tudi res, da so razmere na trgu drugačne, kot so bile v času konjunkture, in da so bila za stare lastnike bremena financiranja menedžerskega prevzema čedalje težja. Kakor koli, podatkov o vrednosti posla javnost verjetno ne bo videla. Dejstvo pa je, da menedžerska ekipa s Papičem na čelu – o kateri novi lastnik govori v presežnikih – ostaja na funkciji naslednjih pet let in ima, kot pravi, odprto pot za uresničevanje zastavljenih razvojnih in širitvenih načrtov. Še več: pod okriljem drugega največjega trgovca s pohištvom na svetu bodo Lesninine pozicije še močnejše.
Lahko se vprašamo, kaj ima Papič, česar ni imel Kordež, da je lahko dočakal srečnejši epilog prevzemne zgodbe. Vzrokov je zagotovo več. V Lesnini je v igri vendarle manj denarja kot v Merkurju, kar pomeni, da posamezniki z manjšimi deleži vzbujajo manj zavisti. Lesnina in Papič sta medijsko manj izpostavljena in napadana, torej manj trpi zaupanje potrošnikov, poslovnih partnerjev in kreditorjev. Pohištvenica je manj zadolžena kot Merkur, za vratom ji ne visi noben mersteel. Olajševalna okoliščina pa so tudi nekatere podrobnosti iz menedžerskega prevzema. Ne nazadnje ne kaže spregledati, da so Lesninini menedžerji z nakupom državnih deležev (po visoki ceni) reševali tudi proračuna prodajalcev, Kada in Soda.
Morda so bile državne banke tudi zato bolj prijazne, ko je tekla beseda o podaljšanju stomilijonskega kredita, ki so ga pred dvema letoma najeli prevzemniki. Bojan Papič, ki je imel srečo, da je bil XXXLutz še vedno zelo zagret za Lesnino, je bil dovolj moder, da jo je prodal, še preden bi jo moral začeti izčrpavati za poplačilo bančnega kredita. O nadaljevanju aranžmaja pa se bodo banke dogovarjale z veliko močnejšim, tujim prevzemnikom (kot kaže, s takšnimi laže najdejo skupni jezik). Če to ni bil celo njihov pogoj.
Iz petkove tiskane izdaje Dela.
