Ju. K.
New Orleans – Medtem ko pri agenciji »razkroj« pripisujejo predvsem naravnemu procesu nastanka mikrobov, znaten del nafte po ugotovitvah nekaterih strokovnjakov in okoljevarstvenikov še zdaleč ni izginil; posledice več milijonov litrov kemičnih razkrojevalcev, ki jih je podjetje BP maja začelo zlivati v ocean, za vpletene strani skoraj v celoti ostajajo neznanka. Delovanje razkrojevalcev – najverjetnejši vzrok, da nafta »izginja« z gladine – v globinah do zdaj ni bilo preizkušeno. Vplivov, ki jih bo to pustilo na morski ekosistem – kar je ostalo od njega –, kot kaže, ni predvidel nihče.
Nedavni satelitski posnetki Mehiškega zaliva kažejo na bistveno povečano izginjanje sledi o razlitju. John Amos, predsednik okoljevarstvene organizacije SkyTruth, je za britanski Guardian potrdil obstoj nekaj manjših zaplat, če sodimo po izsledkih zadnjih raziskav vsega, kar je na morski gladini ostalo od madeža. »Če v prihodnjih dneh ne bo novih razlitij, pričakujemo njihov razkroj, tako da iz zraka ne bodo več vidne,« je povedal Amos, ki, podobno kot odgovorni pri Zvezni agenciji za raziskovanje oceanov in ozračja, meni, da gre vzrok za drastično zmanjšanje obsega madeža pripisati zlasti delovanju bakterij in umetnemu odstranjevanju.
Enako kot večji del strokovne javnosti Amos opozarja, da dogajanje na površju še zdaleč ne more kazati posledic, ki jih bo razlitje imelo na življenje v morskih globinah. Janet Lubchenco, vodja NOAA, v nedavni oceni napredka v Mehiškem zalivu dvomi, da bodo strokovnjaki in okoljevarstvene skupine po relativno spodbudnih rezultatih z gladine na podobne izsledke naleteli tudi pod njo. Niti 100 dni po nesreči novih težav Lubchencova ne izključuje. »Manj nafte na površju še ne pomeni, da je pod površjem ni, ali da naše obale in mokrišča niso več ogrožena.«
Na BP, kjer so v zadnjih mesecih v globine severnih delov Mehiškega zaliva po nekaterih ocenah izpustili več kot tri milijone litrov kemičnih razkrojevalcev – nafta v stiku z njimi razpade na manjše dele in nato potone –, druge rešitve menda niso videli. Njihove ekipe odstranjevalcev se menda trenutno spoprijemajo z drugačnimi skrajnostmi; nafte, ki bi jo morali odstraniti, ponekod celo primanjkuje.
Posledice razlitja se po ocenah nekaterih strokovnjakov pod morsko gladino lahko čutijo še več let, v nekaterih primerih tudi desetletij. John Kessler, oceanograf s teksaške univerze A & M, je, denimo, v radiju 17 kilometrov od poškodovanega Deepwater Horizona na globini 1000 metrov zaznal prisotnost debelih skupkov nafte. Podobni prizori pa se menda vrstijo tudi v prizadetih obalnih predelih zvezne države Lousiana, kjer morje te dni vse pogosteje naplavlja okrogle gmote črne snovi.
Iz petkove tiskane izdaje Dela.