V zadnjem tednu smo se tudi v Sloveniji zavedeli spletnega kriminala. Dokler niso naši policisti in ameriški preiskovalci v Mariboru prijeli domnevnih hekerjev, smo o teh pojavih poročali samo na podlagi objav tujih medijev in institucij in se o njih pogovarjali z ameriškimi, britanskimi in drugimi evropskimi strokovnjaki. »Internetni kriminal obvladuje približno ducat tolp, večina jih ima zatočišče v Rusiji,« je pred približno pol leta za Delo povedal Ross Anderson z univerze v Cambridgeu.

Tako kot na večini področij je tudi glede kriminala internet že zdavnaj prerasel mladostniška leta. Danes je internet povsem komercializiran in to izkoriščajo tudi takšni in drugačni lopovi in vlomilci. Pri teh zadevah že zdavnaj ne gre več za romantiko ali hobi, temveč za dobro organizirane in potencialno zelo dobičkonosne »posle«. Ruske in druge združbe poskrbijo, da z »virusi« okužijo čim več računalnikov neukih uporabnikov interneta, jim nato prestrežejo uporabniška imena, gesla za vstop v e-banko in številke bančnih kartic ter nazadnje poskušajo te podatke čim bolje in čim manj opazno unovčiti.

Zakaj Slovenije do zadnjih dogodkov ni bilo na tem zemljevidu? Prvič zato, ker Ruse, Kitajce ali Špance (kot v primeru Mariposa) bolj kot slovenske banke zanimajo ameriške, nemške, britanske ali francoske, kjer se da naloviti nekajkrat več denarja in kjer je jezikovna ovira manjša. Drugič pa tudi zato, ker pri nas ni prave kritične mase, da bi se lahko sestavile tovrstne tolpe. Pravzaprav se je pokazalo, kot v pravem gospodarstvu, da smo Slovenci lahko dobri podizvajalci. Če so ujeti hekerji res počeli to, za kar jih krivijo. Toda tudi to je svojevrstna potrditev, da slovensko računalniško znanje še nekaj velja.

Vsekakor pa od zdaj vemo, da potencialna nevarnost obstaja povsod. To seveda ne pomeni, da se je treba odreči uporabi elektronskih storitev, le vedno večja previdnost bo potrebna. Morda bo že zavedanje, da spletni kriminal ni samo pojav eksotičnih držav, pripomoglo k temu.

Iz sobotne tiskane izdaje Dela.