Problem Slovenije je menda nefleksibilni trg dela. Poglejmo. Pravna država je o tem, zakaj so delavci iz Bosne na naših gradbiščih tri mesece tlačanili za doručak, za podgane pod posteljo in za kuverto s petdeset evri, začela razmišljati šele po tem, ko so že bili z brco poslani čez mejo. Tri mesece po tem, ko neki študent ni dobil plačila za delo, pravna država ugotavlja, da niti inšpektorat za delo niti študentski servis nista pristojna za obrambo študentovih interesov, če se delodajalec odloči, da s podpisom ne bo potrdil opravljenega dela. Seveda lahko vsak delodajalec stavi, da niti migrant niti študent ni v položaju, da bi lahko na sodišču terjal denar, ki ga ni več. Kdo bi si lahko želel še fleksibilnejši trg od tistega, na katerem delavca ni treba plačati?
Pa ne gre zgolj za delodajalce, na brezpravnem razredu delovne sile (migrantskih in občasnih študentskih delavcev je vsakih po sto tisoč, to je skupaj petina delovne sile pri nas) stoji ta država. Skoraj ni ministrstva ali organa javne uprave, ki ne bi zaposloval študentov, da o zasebnem storitvenem sektorju ne govorimo. V bedi migrantskega dela je zrasla celotna povojna infrastruktura. Koristi delavcev brez bolniškega dopusta, potnih stroškov in napredovanj se država seveda dobro zaveda. Redkejše od ugotovljenih kršitev delovnih pravic migrantov so namreč samo še ugotovljene kršitve pri delu študentov. Inšpektorat je pri masi sto tisoč študentskih delavcev lani ugotovil štiri, letos pa eno kršitev pravic, in sicer v zvezi z delovnim časom. Neverjetno? Kot pravijo na inšpektoratu, je preverjanje določil o delovnem času težavno, ker delodajalcem za študente ni treba voditi evidenc.
Niso pa vsi delavci pri nas mali. Ne morete me tako malo plačati, kot lahko malo delam, je še vedno sindikalni moto javne uprave. Glede na to, da je med Študentsko organizacijo Slovenije (neposredna zaslužkarica od študentskega dela) in med največjim sindikatom sklenjen nekakšen pakt Ribbentrop-Molotov, se pri nas med sabo zajedajo tudi različne kategorije delavcev in študentov. Za vsakogar, ki jé zastonj, je nekdo lačen.
Temeljna ideja zakona o malem delu je bila sicer dobra: študent naj študira, kapital naj dobi fleksibilno delo, to pa socialno varnost. A kaj, ko tretjina študentov lahko študira le z dohodki od dela. Jasno je, da državi dohodkov od študentskega dela do uveljavitve zakona ne bo uspelo nadomestiti s štipendijami in gradnjo študentskih domov. Študentje bodo morali, če bodo hoteli študirati, zaradi višje obdavčitve z novim zakonom delati še za manj. Toliko o družbi znanja.
Kaj pa obljubljeni višji socialni standard? Citirajmo ministrstvo za delo: »Prednost malega dela, v primerjavi z delovnim razmerjem, je še vedno v nižji obremenitvi (8,7 odstotka manjša obremenitev s prispevki za socialna zavarovanja) in v večji fleksibilnosti, odpadejo pa tudi drugi stroški dela, ki bremenijo delovno razmerje, kot denimo odpravnine, prevoz na delo, letni dopust ...« In kar je najbolje, po novem mali delavci ne bodo samo dijaki in študentje. Mali delavci bomo lahko vsi, dosmrtno.
Dosedanja slovenska »zgodba o uspehu« je zgrajena na hrbtu malih delavcev. Z zakonom o malem delu poceni delavci ostajajo ključna primerjalna prednost te države tudi v naslednjem desetletju. Zdaj naposled vemo, kaj je imel premier v mislih s Silicijevo dolino - poleg premoga bomo kopali tudi silicij.
Iz sobotne tiskane izdaje Dela
