»S 16 leti lahko voziš avto, pri 18 kupiš svojo prvo pištolo, ampak piva ne smeš spiti do 21. rojstnega dne. Dobrodošli v Ameriki!« je uslužbenka na recepciji pozdravila 19-letni dekleti iz Danske, ko sta jo prosili za brezplačen kupon za šampanjec v hotelskem baru, a ostali praznih rok. Tretja največja država na svetu, v kateri se mešajo raznovrstne kulture sveta, ponuja slikovito paleto naravnih lepot in številnih, za človeštvo izjemno pomembnih znanstvenih izumov. A hkrati območje s 310 milijoni prebivalcev vedno znova postreže s kopico absurdov, včasih že kar komičnih.
Preden se odpravite v ZDA, je treba izpolniti spletno vlogo, v kateri vas ameriške oblasti sprašujejo, ali ste bili kdaj aretirani, vpleteni v vohunstvo, sabotažo ali genocid, ste bili med 2. svetovno vojno povezani z nacisti, poslani v samico, ali morda vstopate v državo, da bi se vključili v kriminalne dejavnosti ... Ko pravilno, torej z zanikanjem, izpolnite elektronski obrazec in na koncu potrdite, da se odrekate vsem svojim pravicam, vam Američani odobrijo vstop. Ob pristanku na severnoameriški celini vas fotografirajo, vam vzamejo odtise vseh desetih prstov in skenirajo zenice. Zakaj? Domnevno, da bi se zavarovali pred teroristi.
V trgovino
po kruh in ... pištolo?
»A to je normalno?« po sedmih dneh raziskovanja zahodne obale zbodem vodnika Erica, potem ko skupino popotnikov z nahrbtniki postavi pred veleblagovnico Walmart, da bi si obnovili zaloge hrane za nadaljevanje poti, in jim namigne, naj pokukajo na oddelek za orožje, kjer si lahko kupijo pištolo. »Seveda, saj si v Ameriki!« pribije. Pa sem mislila, da so filmi imaginarne zgodbe, a statistični podatki o posedovanju orožja, s katerimi je Michael Moore postregel v dokumentarnem filmu Bovling za Columbine, očitno niso bili pretirani, temveč resnični. »Vsekakor obstajajo neke zakonitosti, kako pridobiti orožje. Res je, da je skoraj vsakdo v ZDA oborožen. Tudi jaz sem. A ne verjemite vsega filmom. Bovling za Columbine je sicer odličen, a režiser je podal enostranski prikaz. Tudi v Evropi je posedovanje orožja navada, le da je prebivalstva manj. V večji državi pa je to toliko bolj izrazito,« nas prepričuje, a nobeno od deklet mu ne prikima. »Morda je res,« mu nočem povsem nasprotovati. »Nekaj pa je gotovo: mi ne kupujemo orožja v delikatesah. Pri nas ni ravno običaj, da greš v trgovino po kruh, vrneš pa se s štruco in puško,« pikro pripomnim. »Zakaj pa imaš pištolo?« ga vpraša 18-letna Danka Stine. »Da se zavarujem!« odvrne Eric. »Pred čim pa? Bojite se samih sebe!« prilijem olje na ogenj. »Pogosto sem v gozdu, kjer je veliko divjih živali,« poskuša Kalifornijec omiliti napetost, ki je nastala med pogovorom. Popotniki se po kratki debati odpravijo v Walmart po nakupih, razpredajoč, da jih ne čudi, koliko pokolov v šolah in umorov ob belem dnevu se zgodi v tej državi. »Takšna miselnost pove vse,« povzame sopotnica Vanja. »Ne maraš Amerike, kajne?« me vpraša Stine. Odkimam. Ni res. Všeč mi je raznolikost pokrajine, čudoviti nacionalni parki, ta mešanica kultur, jezikov, kulinarike, parki, študentski kampusi, knjigarne z več nadstropji, veličastne knjižnice, stolpnice, za katere se ponekod zdi, da se dotikajo neba. Občudujem to ameriško vrlino, da znajo iz vsake stvari narediti spektakel. Na trenutke pomisliš, da se pred teboj nizajo filmski prizori. Všeč mi je ta veliki mestni vrvež in tišina bogate narave. Njihova miselnost pa vse manj ...
Razbijanje stereotipov
»Amerika je grozna država. Mi smo tisti, ki sprožamo vojne. Tudi Jugoslavijo smo razkosali. Oprostite nam za to,« naju je z Vanjo in Katarino na podzemni železnici v New Yorku nagovoril moški srednjih let, potem ko je poskušal razbrati, v katerem jeziku se pogovarjamo. »Tako romantično zveni. Je to francoščina? Ali morda ruščina?« ni bil prepričan. »Slovenščina, pravite? Je Zagreb v vaši državi? Spomnim se Tita,« je nizal asociacije in zrušil prvi stereotip, tistega o nevednih Američanih. Potniki so se v tihem vagonu ozirali, o čem razpreda. Vse do naslednje postaje, kjer nam je zaželel prijetno bivanje in izstopil.
Prijetno presenečenje v državi, ki obsega skoraj deset milijonov kvadratnih kilometrov površine, je bila tudi razgledanost gospoda iz Berkeleyja, ki je na pogled štel kakšnih 60 let. »Slovenija? Zavzemali ste severni del Jugoslavije. Glavno mesto je Ljubljana. Imate majhen del Jadranskega morja, kajne?« je pripovedoval med zajtrkom v enem od hostlov v središču San Francisca. Pri nas je bil dvakrat, zato je tudi vedel, kam umestiti državo na zemljevidu. »Veste, večina Američanov je, preprosto povedano, neumnih. Mislimo, da smo najpomembnejši in da znanja o drugih ne potrebujemo. Sami sebi smo zadostni. Najbolj me žalosti, da pogled večine sega le do meja lastne zvezne države. Kaj več lahko kar pozabite. Le 20 odstotkov Američanov ima potni list, to vam pove vse. Ljudje obstanejo na enem mestu,« je potožil. Nazadnje se je po vzhodni Evropi potikal leta 1996, natančneje, bil je v Dubrovniku. »Turista takrat nisi videl. Srečeval sem le domačine in vojake Združenih narodov,« je pobrskal po spominu.
(Pre)hiter življenjski ritem
Po razpadu Jugoslavije, ko so se prebivalci nekdanje skupne države množično selili po svetu, je marsikdo obrnil nov list s prihodom v ZDA. Denimo v New York. »Prihajam iz Sarajeva. Tu živim zadnjih 12 let. Pred tem sem bila v Nemčiji,« je, potem ko nam je postregla s čevapčiči v lepinji s kajmakom in cockto, povedala natakarica v pravi bosanski čevapdžinici v Queensu, predelu Velikega jabolka. »New York je fantastičen! Pravimo, da povzroča tisto, kar bi v angleščini poimenovali 'addiction', zasvojenost. Razpoloženje v mestu očara. Ampak New York ni Amerika, bolj je podoben Evropi,« je spregovorila o življenju v mestu, ki nikoli ne spi. Da ima najbolj naseljeno mesto v ZDA prav poseben status, je potrdil tudi študent Tom, rojeni Newyorčan. »Če me kdo vpraša, od kod prihajam, rečem, da sem iz New Yorka, ne iz Amerike. Čutim večjo pripadnost mestu kot državi,« je opisal svoj odnos oziroma ponos na mesto z več kot osmimi milijoni prebivalcev. »New York je všeč prav vsakemu,« se je nasmehnila Sarajevčanka, ki pogosto streže tudi skupinam slovenskih turistov. Mnogi se namreč naveličajo ameriške hitro pripravljene hrane in bosanska kuhinja jim tekne še bolj kot sicer.
Več v tiskani izdaji NeDela.