Beseda »bomba« se je zadnja leta v politični govorici uporabljala kot prispodoba. Recimo: v Sloveniji tiktaka socialna bomba. Prispodoba je opozarjala, da se lahko zaradi socialne stiske zaostri splošna situacija. Tudi varnostna situacija.

V trenutku, ko se je na vhodnih vratih velenjskega Vegrada znašla prava bomba, ki bi, če bi eksplodirala, povzročila opustošenje, beseda »bomba« ni več prispodoba. Je realnost, ki zahteva razmislek. Kaj se je zgodilo, da nekdo na vrata nekoč uspešne, zdaj pa čez glavo zadolžene gospodarske družbe pritrdi bombo? Odgovor je na dlani. Več sto ljudi se je znašlo na robu obupa, nekdo pa se je očitno znašel tudi na drugi strani tanke črte, ki pasivni obup ločuje od kriminalnih nasilnih dejanj. Ko količina pasivnega obupa preseže določeno mejo, se obup spremeni v dobesedno eksplozivno zmes.

Od kod obup? Je sploh treba pojasnjevati? Če se zaposleni in podizvajalci znajdejo v najbolj grobi eksistenčni stiski, ker so bili neštetokrat prevarani, se lahko kdo od njih odloči tudi za nedopustna dejanja.

Nekdanji prvi človek uniformirane policije in sociolog Pavle Čelik je že v prvi polovici devetdesetih let napovedal, da Slovenijo v kratkem času čakajo ekstremne oblike nasilja, tudi terorizem, če ne bo sposobna rešiti vedno večjih družbenih protislovij. Napoved izkušenega poznavalca varnostne problematike se je izkazala za deloma napačno. Potrpežljivost ljudi, ki so v devetdesetih letih preživeli prvi socialni šok, se je izkazala za večjo od pričakovanj. Morda je imela Slovenija srečo z veliko socialno kohezivnostjo. Med zadnjo fazo tranzicije pa je potrpežljivost načeta. Majske demonstracije dijakov in študentov so se končale z obmetavanjem parlamenta z granitnimi kockami. Bomba, podstavljena na vrata podjetja, ki je izigralo več sto ljudi, je jasen signal, da potrpežljivost ni zgolj načeta. Vsaj pri enem človeku se je njena mera napolnila do roba. Njegovo dostojanstvo pa je bilo poteptano.