Na Lidu v Benetkah se je začel 67. filmski festival. Začel se je takoj po arhitekturnem bienalu, kar pomeni, da so se romarske poti v to obremenjeno turistično laguno potrojile.
Benetke - Na Lidu so že lani začeli graditi nov festivalski center, ta bo končno nadomestil starega v nekdanjem kazinoju, ki je še iz Mussolinijevih časov. Zato se beneški festival po kakovosti prikazanega za silo lahko primerja s cannskim ali berlinskim, nikakor pa ne po logističnih in bivalnih razmerah.
Med vsemi velikimi evropskimi festivali se beneškemu najbolj pozna značaj dežele, ki ji pripada. Tako bo letos med 23 tekmovalnimi filmi kar šest italijanskih (v dveh primerih gre za koprodukcijo); tovrstna nesramežljivost najbrž ne osuplja nikogar več. Iz preostale Evrope prihaja devet filmov (po eden iz Rusije, Poljske in Grčije, iz Velike Britanije nobeden!), iz ZDA pet, eden iz Čila, preostali iz Japonske in Kitajske. Seveda takšna geografska slika ne pove še nič o vrednosti letošnjega festivala. Prav tako ne nabor avtorskih imen. Prav velike gneče vélikih avtorjev ne bo: z novimi filmi prihajajo veteran Jerzy Skolimowski, François Ozon, Sofia Coppola (spomnimo se njenega filma Izgubljeno v prevodu), Julian Schnabel, Tom Tikwer, Abdellatif Kechiche in seveda Darren Aronofsky (Rokoborca še nismo pozabili), katerega film Črni labod (Black Swan, z referenco na Labodje jezero) je sinoči odprl festival. Dobro novico smo prihranili za konec: v programu Teden kritike bo prikazan tudi novi film Vlada Škafarja Oča. To je letos edini slovenski film, ki bo na programu katerega od velikih evropskih festivalov.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela