Dejan Zavec, ki si je 11. decembra lani v Johannesburgu v šampionskem slogu priboksal naslov svetovnega prvaka v velterski kategoriji po različici IBF, ne skriva, da bo šlo v povratnem dvoboju z Rafalom Jackiewiczem tudi za vprašanje (njegove) časti. »V statistiki mi sicer piše, da imam poleg 29 zmag tudi en poraz, toda prvega obračuna z Rafalom gotovo nisem izgubil. Takratna sodniška odločitev ni bila pravilna, zato sem zdaj toliko bolj vesel, da bo vendarle revanša. Tako bom končno dobil priložnost, da popravim tisti rezultat. Dokazal bom, da sem boljši boksar in zasluženo svetovni prvak,« je 34-letni Ptujčan v daljšem pogovoru za Polet razkril, da je v soboto v športni dvorani v Stožicah trdno odločen poravnati račune z leto mlajšim Poljakom.
Taktika: dobiti vsako rundo
Kako se boste lotili Jackiewicza?
Moj načrt je preprost: trudil se bom dobiti prav vsako rundo. To pomeni, da ne bom izhajal z izhodišča, s katerega je v najinem prvem medsebojnem dvoboju Rafal: da ima namreč kot prvak pred svojimi navijači že na začetku občutno prednost.
Potem ne boste stavili na prednost domačega ringa?
Vesel sem, da bom lahko spet boksal v Ljubljani, toda v vsakem trenutku bi se bil pripravljen odpeljati tudi na Poljsko, samo da bi se lahko še enkrat spoprijel z Rafalom. Vem, da je kakovosten boksar, zato ga, tako kakor vsakega tekmeca, spoštujem in jemljem zelo resno. Toda premagati me ne more, s tem se bo moral pač sprijazniti.
Kakšno bo razmerje moči v tretji rundi?
Na začetku ali na koncu?
Recimo na začetku.
Takrat bom po točkah vodil z 2:0. In vem, da bom najmanj enkrat udaril z levim direktom.
Kakšno pa bo stanje v zadnji, dvanajsti rundi?
Če bo že prišla na vrsto, ne bo več odločala o ničemer. Bom pa boksal v tej smeri, da je ne bo.
Poljak se dobro pokriva, težko ga je zadeti
Poljskega izzivalca, s katerim ste se pred slabima dvema letoma že pomerili za naslov evropskega prvaka, ste s svojim trenerjem Dirkom Dzemskijem prav gotovo dobro proučili. Katere so torej Jackiewiczeve prednosti?
Je silno preračunljiv boksar, ki zelo redko tvega prejeti udarce. Ker boksa zelo zaprto, ga je še toliko teže zadeti.
Kaj pa njegove slabosti?
Rafalova šibka točka je gotovo slabša telesna pripravljenost. A ne bom stavil nanjo, z njim bom namreč opravil po boksarsko!
Katere so vaše prednosti in slabosti?
Hm. Izstopali bosta moja moč in telesna pripravljenost, kar pa zadeva slabost, bi lahko postal prehitro nestrpen in pozabil, da imam na voljo dolgih dvanajst rund.
Jackiewicz je vajin prvi dvoboj konec novembra leta 2008 v Katovicah dobil po sporni sodniški odločitvi z 2:1 (116:113, 115:114, 113:116). Po tistem porazu niste skrivali velikega razočaranja. Kako dolgo ste potrebovali, da ste ga preboleli?
Res sem bil potrt, na noge sem se postavljal dva do tri dni. Toda v vsaki slabi stvari je nekaj dobrega, kar vidim tudi v tem porazu, ki ga - pri tem vztrajam - tedaj ne bi smelo biti. Takratna sodniška odločitev je škodovala ugledu športa, na srečo pa je koristila moji karieri. Če bi namreč dobil prvi obračun z Rafalom, danes verjetno sploh ne bi bil tam, kjer sem, in ne bi bil to, kar sem - namreč svetovni prvak. Moja pot do šampionskega pasu bi bila gotovo neprimerno daljša in težja. Preden bi lahko napadel svetovno lovoriko, bi moral najprej dvakrat, trikrat, štirikrat braniti evropsko, in veliko vprašanje je, ali bi tako dolgo sploh še boksal.
Kaj bo sledilo obračunu v Stožicah?
Najprej dopinška kontrola in tiskovna konferenca, po njej pa se bom svojim navijačem pridružil pri slavju.
Prihodnost je čez lužo ...
Mislil sem bolj dolgoročno.
Potem ne bom več le z enim očesom zrl proti Ameriki, ampak bom z eno nogo že tam.
Iz Ljubljane v Las Vegas, torej?
Da, lahko bi tudi tako rekla.
Lahko poveste kaj več. Recimo, da pogovori oziroma pogajanja že potekajo?
Lahko mi verjamete, da ne. V zadnjem obdobju sem se namenoma izogibal stikom onstran Atlantika, ker sem se popolnoma posvetil pripravam na Jackiewicza.
No, ampak Američani so verjetno že pokazali zanimanje za vas oziroma vaš šampionski pas?
Že pred časom. Največ pišejo o tem, da naj bi se v kratkem pomeril z Američani Andrejem Bertom (26 zmag, 20 s k. o., brez poraza), Shanom Mosleyjem (46 zmag, 39 s k. o., 6 porazov) ali Paulom Williamsom (39 zmag, 27 s k. o., 1 poraz), v igri naj bi bil tudi Mehičan Antonio Margarito (38 zmag, 27 s k. o., 6 porazov). A to so samo govorice, nič še ni potrjeno.
Kaj pa Floyd Mayweather mlajši in Manny Pacquiao?
Nekateri me povezujejo tudi z njima.
Kdo je po vašem mnenju zdaj najboljši boksar v velterski kategoriji?
Težko rečem. Naj še tako premišljujem, se ne morem odločiti zgolj za enega. Najbolj izstopa Filipinec Pacquiao (51 zmag, 38 s k. o., 2 neodločena izida, 3 porazi), nikakor ne morem prezreti Američana Mayweatherja ml. (41 zmag, 25 s k. o., brez poraza). Tu sta še Ganec Joshua Clottey (35 zmag, 20 s k. o., 4 porazi) in Portoričan Miguel Angel Cotto (35 zmag, 28 s k. o., 2 poraza), tako da je v moji kategoriji vsaj deset boksarjev, ki bi bili lahko številka ena.
O tistih, ki si še riti ne znajo sami obrisati
Kam bi uvrstili sebe?
Ah, s tem si pa še nisem razbijal glave. Se pa - če me že vprašate - gotovo vidim med najboljšo deseterico na svetu, med katero sem uvrščen tudi na različnih lestvicah. Verjamem, da bom resnično kmalu dobil priložnost za boksanje z enim največjih zvezdnikov in bom lahko pokazal, kam res spadam.
Kljub vsem zmagam, ki ste jih doslej nanizali, pa imate tudi v domovini kritike, ki si prizadevajo zmanjšati vrednost vaših uspehov in močno dvomijo, da bi se bili sposobni enakovredno kosati z Mayweatherjem mlajšim ali Pacquiaom. Kako jim odgovarjate?
V Sloveniji je na žalost pogosto tako, da določene zadeve najraje komentirajo tisti, ki se nanje najmanj spoznajo. O boksu tako predavajo razni »poznavalci«, ki razen tega da si ga sem ter tja ogledajo po televiziji, in še pri tem se upehajo, z njim nimajo nič skupnega. Morda bom slišati malce grob, toda gre za ljudi, ki več od tega, kar so jim priskrbeli starši, v svojem življenju niso dosegli, največkrat pa si po opravljeni potrebi niti svoje zadnjice ne znajo obrisati.
Kaj bi jim sporočili?
Verjamem, da se lahko enakovredno kosam z vsakim boksarjem, tudi Mayweatherjem ali Pacquiaom. Kadar koli in kjer koli! Za to navsezadnje živim in treniram. Toda rad bi poudaril, da poraz s takšnima asoma ne bi bil nobena sramota, to je pač boks na najvišji možni ravni. Višje ni! Kakor koli že, za zmago proti njima bi imel nedvomno več možnosti od tistih, ki mislijo, da jih nimam. Kdor pa dvomi o meni, ga prijazno vabim na trening v novo ptujsko dvorano Dejan Zavec Gym, kjer bo lahko vsakdo sparingiral z menoj.
Vas bo to soboto ob ringu spet spodbujala soproga Nataša?
Seveda.
Ali se med dvobojem kdaj ujameta s pogledom?
Da, večkrat. Z nasmehom ali pomežikom ji dam vedeti, da sem jo opazil in da je vse v najlepšem redu.
Pred približno tremi leti ste mi prav v pogovoru za Polet dejali, da nameravate boksati največ do 34. leta. Zaradi spleta srečnih okoliščin ste svojo športno pot, razumljivo, že nekoliko podaljšali. Kdaj je vaš zadnji rok, do katerega mislite še vztrajati v ringu?
Pogodba z menedžerjem Ulfom Steinforthom me veže še eno leto in toliko časa bom zanesljivo še boksal. Razen če me seveda prej ne bodo ustavile kakšne zdravstvene težave, ki so mi sicer v zadnjem obdobju kar precej grenile življenje. Ne bi rad dramatiziral, toda pogodbenih obveznosti gotovo ne bom izpolnil do konca, če mi bo koleno še naprej tako nagajalo, kakor mi je letošnjo pomlad.
Sedemmestna številka ali zdravje?
V kakšnem primeru bi presegli tudi ta rok?
Glede na to, da se vse bolj ali manj vrti okrog denarja, bi kariero podaljšal le za pravo vsoto.
Kolikšno?
Recimo sedemmestno.
Ali ste se že odločili, kaj boste počeli po končani športni poti?
Vsekakor bom ostal v športu. Dejan Zavec Gym, kjer sem opravil zadnje treninge pred obračunom z Jackiewiczem, bo služil svojemu namenu. Dvorano, ki leži zraven Mestnega stadiona na Ptuju, sem odprl skupaj z atletinjo Nino Kolarič in kolesarjem Aldom Inom Ilešičem.
Kaj boste ponujali v njej?
Vadbo vseh borilnih športov, poudarek bo na rekreaciji, pilatesu, taeboju, rehabilitaciji po poškodbah, povečevanju psihofizične pripravljenosti, teambuildingu in še marsičemu ...
Med naštevanjem aktivnosti začuda niste posebej izpostavili boksa. Namenoma?
Boks je seveda moja velika ljubezen in bo imel v dvorani prav posebno mesto. Dogovarjam se že s tujimi strokovnjaki, da bi mi pomagali to plemenito borilno veščino v Sloveniji dvigniti na višjo raven.
Kaj pa kariera boksarskega menedžerja, za katerega ste si že pred časom priskrbeli vse potrebne licence?
Vse bo šlo z roko v roki. Kar zadeva samo delo menedžerja, pa mora ta, če hoče nekaj tržiti, najprej imeti blago, ki ga prodaja. V Sloveniji je sicer precej fantov, ki bi jim lahko uspelo v profesionalnem boksu, a bi se mu morali povsem posvetiti, se marsičemu odreči in za uspeh tudi kaj žrtvovati.
Denis Simčič, ki bo v Stožicah nastopil v enem od dvobojev pred vašim povratnim obračunom z Jackiewiczem, je že eden takšnih. Kaj si mislite o našem v Nemčiji živečem rojaku, ki je pred kratkim sklenil triletno pogodbo z magdeburškim taborom Sport Event's Steinforth (SES) in tako postal vaš novi klubski kolega?
Denis je zelo prijeten fant, ki veliko obeta. Upam, da bo s pridom izkoriščal svoje priložnosti in postopoma rastel z dvoboji. Če bodo odgovorni pametno vodili njegovo kariero, bi lahko bila pred njim še zelo svetla prihodnost, saj je marljiv ter pripravljen garati in se odpovedovati številnim stvarem. To pa je ključno za uspeh v ringu.
Slovenski boksarski večer bo v soboto zaokrožila naša prva profesionalna boksarka Tjaša Kolar. Kaj napovedujete mladi Ravenčanki?
Zame je Tjaša z naskokom prva dama slovenskega boksa doslej, čeprav smo imeli že kar nekaj kakovostnih boksark. S povabilom Nemcev med profesionalke se ji je že pri osemnajstih letih uresničilo to, o čemer mnoge sanjajo vse življenje. O njej bomo gotovo še slišali, saj je na najboljši poti, da postane nova Regina Halmich.
Iz priloge Dela Polet