Zato se zdi, da je patronaža ameriškega predsednika Baracka Obame na pogajanjih v Washingtonu le »larpurlartistično« dejanje brez resne vsebine. Tega se zelo dobro zavedata oba glavna igralca bližnjevzhodne diplomatske tragikomedije – predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu in predsednik palestinske oblasti Mahmud Abas.

Ovir, ki preprečujejo dogovor o rešitvi kot obstoju dveh držav, kar si načelno želijo tako Izraelci kot Palestinci, je preprosto preveč. Tri leta po slavnih pogajanjih v Annapolisu, ko so glasno obljubljali ustanovitev palestinske države, je politično ozračje v Izraelu postalo skrajno desno, palestinska družba pa nikoli ni bila bolj razdeljena. Po izraelski vojaški operaciji na območju Gaze konec leta 2008, v kateri je bilo ubitih 1300 Palestincev (večinoma civilistov), je besedna zveza »mirovni proces« postala psovka, ki se uporablja takrat, ko se želi ponižati sogovornika. Uradni Izrael to počne bolj suvereno kot kadar koli, saj se zaveda, da so prav vsa mirovna pogajanja od leta 1967 krepila status Izraela in šibila pozicijo Palestincev. Po drugi strani Mahmud Abas, voditelj gibanja Fatah, ne predstavlja volje palestinskega ljudstva, ki se je leta 2006 odločilo večinsko podpreti skrajni Hamas, kar je bila neposredna nezaupnica Abasovemu političnemu reševanju nerešljivih bližnjevzhodnih težav. Območje Gaze, ki ga obvladuje Hamas – izraelska ofenziva je islamsko gibanje le še okrepila –, ni del pogajalskega paketa, saj Fatah v palestinski enklavi ob Sredozemlju nima nikakršnega vpliva. Sprave med Hamasom in Fatahom še dolgo ne bo, kar samo po sebi onemogoča nastanek palestinske države. Preprosto: brez sodelovanja Hamasa mirovni proces ni mogoč.

Netanjahu in Abas, ki nikoli nista bila sposobna resnega medsebojnega pogovora, sta v Washington prišla z jasnimi pogajalskimi izhodišči, ki jih niti približno ne nameravata usklajevati. Vse je jasno vnaprej. Izraelska desna vlada nikoli ne bo prisluhnila palestinski zahtevi po delitvi Jeruzalema, »bodoče prestolnice palestinske države«. Še več: v zadnjih dveh letih je v vzhodnem Jeruzalemu in po vsem zasedenem Zahodnem bregu zraslo veliko novih judovskih naselbin, ki vse bolj določajo ritem izraelske politike in družbe. Moratorij na gradnjo novih naselbin, najbolj elegantnega načina širitve okupacije, ki ga Izrael tako ali tako nikoli ni zares upošteval – sploh pa ne v svetem mestu –, se izteče 27. septembra. Palestinci zahtevajo vrnitev beguncev, Izraelci odmahujejo z roko in postavljajo svoje pogoje za ustanovitev palestinske države: Jeruzalem ostaja nerazdeljena izraelska prestolnica, dolina reke Jordan mora ostati izraelska, Palestinci pa se morajo, če želijo imeti svojo državo, razorožiti; tudi v tem primeru bi nadzor nad mejami palestinske države in palestinskega zračnega prostora izvajali Izraelci. Ob tem Izraelci zahtevajo, da Palestinci brezpogojno priznajo obstoj Izraela kot judovske države in se zavežejo k skrbi za njegovo varnost.

Palestincem resnično ne ostane veliko: v mirovna pogajanja se vključujejo zato, da ne bodo pred mednarodno javnostjo učinkovali kot tisti, ki jih bojkotirajo, in ne zato, da bi kaj dosegli. Zgodovina jih je naučila, da to ni mogoče.

Iz tiskane izdaje Dela.