Peking – Voditeljica evropske diplomacije Catherine Ashton je, še preden je v ponedeljek pripotovala na Kitajsko, poudarila, da so odnosi s to državo med najpomembnejšimi nalogami zunanje politike Evropske unije. Ko se je pokazalo, da je Ashtonova dala prednost prvemu »strateškemu dialogu med EU in Kitajsko na visoki ravni« pred bližnjevzhodnimi mirovnimi pogajanji – ni se jih udeležila, ker so potekala ravno takrat, ko je obiskala Šanghaj, Guiyang in Peking –, se je zdelo, da Bruselj zanima predvsem Daljni vzhod in da EU s široko odprtimi očmi gleda na azijsko silo kot na mater velike prihodnosti.
Vendar si vsi že več let postavljamo vprašanje, o čem Catherine Ashton in drugi evropski politiki resnično razmišljajo, ko pristanejo na kitajskih tleh. Samo od odgovora nanj je odvisno, ali so odnosi med Brusljem in Pekingom zares strateški ali pa je evropska politika do Kitajske še vedno le strategija dialoga o vsakršnih temah brez resnično skupnega stališča do katerega koli izmed najpomembnejših vprašanj na precej obsežnem dnevnem redu.
Kitajsko vodstvo je srečanje z zvenečim imenom namenoma organiziralo v pokrajini Guizhou, v katero je Ashtonova pripotovala iz Šanghaja. Potem ko se je baronica morala čuditi nad bleskom 25-milijonskega finančnega središča in si ogledati Expo, je v torek obiskala vas Shanping, v kateri živijo samo otroci in starejši ljudje, ker so vsi drugi odšli v mesta s trebuhom za kruhom. Nato se je v Guiyangu, glavnem mestu pokrajine, udeležila »strateškega dialoga« z državnim svetovalcem Dai Bingguom.
Ko Kitajska pošilja sporočila tujim sogovornikom, to počne s tako večpomenskimi besedami, da je treba zelo paziti, da se pomen sporočila ne izgubi med prevodom. Tako je bilo tudi tokrat.
Ne le gospodarska sila, ampak tudi revna država
Dai Bingguo ni le najvišji in preizkušeno najboljši kitajski diplomat. Je tudi najuspešnejši državni uradnik med pripadniki manjšin. Dai je pripadnik manjšinskega naroda Tujia in je rojen prav v pokrajini Guizhou. Seveda se je rodil v revni družini, ker tu še danes pravzaprav ni bogatih ljudi. Družbeni proizvod na prebivalca te pokrajine je lani znašal le 2000 juanov (manj kot 300 dolarjev), zato je tu skrito še eno sporočilo, namenjeno Evropski uniji: Kitajska ni le Šanghaj, katerega družbeni proizvod na prebivalca je že presegel 12.000 dolarjev, temveč je tudi vas Shanping. Če sporočilo prevedemo v jezik »strateškega dialoga«, lahko ugotovimo, da Kitajska ni le druga gospodarska sila na svetu, ampak tudi revna država, ki se mora šele začeti bojevati proti revščini, ki si jo Evropa komaj lahko predstavlja.
Ne moremo zameriti baronici Ashtonovi, če ni takoj razumela, katero kitajsko ponazoritev je treba povezati s katero temo dialoga, vendar so njeni gostitelji hoteli, da bi razumela približno tole: v Šanghaju (pa tudi v Pekingu, Kantonu ali drugih velemestih velikanske države) se lahko evropska podjetja počutijo kot v New Yorku in tu poslujejo, obračajo kapital in prenašajo tehnologijo v obe smeri. Če pa bo kdo kdaj pomislil, da je takšna Kitajska lahko nevarna – ker se v Šanghaju vsi Evropejci zagotovo vprašajo, kdaj bodo Kitajci prišli na staro celino in uveljavili svoje prednosti –, bo moral pogledati tudi proti Guizhouju.
Ko bodo Evropejci naslednjič na nekem vrhunskem srečanju razpravljali o podnebnih spremembah in omejitvi izpusta škodljivih plinov, se bodo morali spomniti Shanpinga in Guiyanga, ki bosta vedno ostala pod črto revščine, če jima bodo vsilili zelene standarde razvoja.
Neki komentator je pripomnil, da se je med obiskom Catherine Ashton na Kitajskem pokazalo, da obe strani zelo različno pojmujeta strateško partnerstvo. Za Ashtonovo so se med »strateškim dialogom« posvečali
»glavnim izzivom, s katerimi se danes spoprijema svet«, za Kitajce pa je bila strategija vedno dolga pot, katere cilj stoji daleč v prihodnosti. Ne glede na to, ali govorimo o Iranu, Severni Koreji ali globalnem segrevanju, bi EU hotela, da Kitajska ukrepa takoj. Azijska sila pa bi rada predstavila Evropejcem to, kar se bo šele zgodilo, in s to oddaljeno podobo poskuša poudariti pomen poglobljenega razumevanja.
To dimenzionalno neskladje se je tudi tokrat pojavilo, ko so omenili status tržnega gospodarstva, ki ga Bruselj azijski sili še vedno ni dodelil, in zahtevo po odpravi embarga na orožje, ki ga niso spreminjali vse od leta 1989. Dai Bingguo je izjavil, da pričakuje, da se EU ne bo več posvetovala z ZDA, ko se bo odločala o teh dveh ovirah za resnično partnerstvo s Kitajsko. Izjavo si je morda modro zamislil, vendar se je pokazala za neustrezno. Čeprav je hotel tako spodbuditi staro celino, da bi poskušala obnoviti položaj velesile, so težave evropskega odnosa z »osrednjim cesarstvom« popolnoma drugačne in pravzaprav nikakor niso povezane z ZDA.
Ashtonova se je med obiskom na Kitajskem srečala tudi s premierom
Wen Jiabaom in z zunanjim ministrom
Yang Jiechijem. Med njihovimi srečanji je vladalo razpoloženje, ki ga je mogoče povzeti s pozivom, namenjenim Evropski uniji, naj poskuša »vsestransko razumeti Kitajsko«. Ne glede na to, kaj so hoteli z izjavo povedati, so tako namignili na to, da takšnega razumevanja še vedno ni. Po 35 letih diplomatskih odnosov. Po 150 letih imperialnega prilizovanja. Po 450 letih od odprtja vrat misijonarjem. Morda se odgovor skriva prav v vprašanju: zakaj ne pogledamo Kitajski naravnost v oči?
Iz tiskane izdaje Dela