Med približevanjem 20. obletnice nemške združitve 3. oktobra je bilanca edinstvenega procesa spet postala tema žgočih razprav. Sprožil jih je zlasti Matthias Platzeck, socialdemokrat, ki je na čelu Brandenburške (dežele, ki obkroža Berlin).
Berlin – Ugotovitve, da nekdanje vzhodnonemške dežele še vedno krepko gospodarsko zaostajajo za »starimi« deželami na zahodu, da se mladi ljudje iz njih izseljujejo (v dveh desetletjih se je število prebivalcev zmanjšalo za tri milijone) in da so edina izjema le tradicionalna gospodarska središča (Dresden, Leipzig, Jena) so pravzaprav mantra razprav o uspehu nemškega združevanja.
Nove razprave je sprožil Matthias Platzeck, socialdemokrat, ki je na čelu Brandenburške (dežele, ki obkroža Berlin). Ko so na začetku tedna praznovali 20. obletnico podpisa tisoč strani dolge združitvene pogodbe med Nemško demokratično republiko (NDR) in Zvezno republiko Nemčijo, je namreč našteval razloge, zakaj okrogle obletnice ne more praznovati. Med drugim je v Spieglu kot enega od razlogov omenil besedo priključitev (Anschluss) Vzhodne Nemčije, ki ima simbolno povsem drugačen pomen kakor opevana združitev.
Tako je Nemcem z zahoda očital, da so zavračali izpeljavo enakopravne združitve. Pripravljeni da niso bili narediti niti majhnih simboličnih korakov, kakor je vključitev prve kitice vzhodnonemške himne (Vstala iz ruševin) v skupno državno himno. Tudi pri ključnih temah je bilo po njegovem mnenju narejenih veliko napak. Hitelo se je, ker da so se zbali, da bi se milijoni preselili z vzhoda na zahod. Na koncu se je po Platzckovem mnenju zgodilo oboje – tako nagli Anschluss kakor tudi množično izseljevanje.
Razočaranje ni navdih
za praznovanje
Razlog, da ne more praznovati – kaj šele, da bi mu kdo, tako kakor v NDR, ukazoval radost – združitve je tudi dendustrijalizacija vzhoda brez milosti, ki se je začela 3. oktobra 1990. Nato je skoraj vsaka vzhodnonemška družina občutila brezposelnost na lastni koži. Tudi vsiljevanje stališča, češ, vse morate zavreči, saj ni bilo drugega kakor Stasi in ideološko okužene stvari, je vznejevoljilo ljudi na vzhodu in krepilo njihovo razočaranje.
Na vzhodu so, denimo, ponosni na sistem predšolske vzgoje, ki še danes velja za zgled za ureditev tudi na zahodu Nemčije, kjer imajo mladi starši veliko težav, ko iščejo mesto za svojega otroka v jaslih ali vrtcih. Vzvišen odnos do vzhoda in potek združitve je po Platzckovem mnenju pripomogel k temu, da ljudje z vzhoda še danes niso »s srcem prišli v združeno državo«. Med vzhodom in zahodom sicer ni več zidu, a nastala je stena, ki ni prepustna v obe smeri.
Da so bili odzivi na takšne trditve priljubljenega brandenburškega ministrskega predsednika tarča ostrih kritik, je samoumevno. Zlasti omenjanje besede Anschluss, ki se uporablja za priključitev Avstrije nacionalsocialistični Nemčiji leta 1938, je še posebno kočljivo. Vodja vzhodne SPD v prvi demokratični izvoljeni skupščini NDR Richard Schröder je strankarskega tovariša Platzcka v Die Weltu opozoril, da bi se v političnih polemikah morali izogibati takšnim primerjavam s časom Adolfa Hitlerja.
Najbolj so bili besni v krščanski demokraciji (CDU), stranki velikega kanclerja nemške združitve Helmuta Kohla, ki je vzhodu obljubil cvetoče pokrajine. Njihov generalni sekretar Hermann Gröhe je Platzcku navrgel, da spodbuja spoprijemanje vzhoda in zahoda. Posebno sramotno da je to, da kot nekdanji bojevnik proti režimu uporablja enake argumente, zgodovinske ponaredke, kakor naslednica vzhodnonemških komunistov Levica, s katero SPD vlada skupaj na Brandenburškem.
Iz tiskane izdaje Dela