Podpora Pahorjevi vladi je v zadnjem mesecu strmoglavila. Aktualna ministrska ekipa je tudi doslej – resnici na ljubo – sodila med najmanj priljubljene v zgodovini samostojne države. Da bo tako, se je vladna četverica verjetno zavedala že na začetku »kriznega« mandata, ko prav velikega zanimanja za ministrske položaje v resnici ni bilo in ko sta najmanj dve koalicijski stranki po tihem priznavali, da bi bilo bolj udobno in pragmatično prihajajočo četrtletko preživeti v opoziciji. Še Pahor se, spomnimo, pred dvema letoma ni pretirano veselil zmage.

Padanje priljubljenosti je, zlasti z nenehnimi medsebojnimi obračunavanji v koaliciji, zagotovo pospešila tudi vlada sama. Kljub temu ni čisto jasno, kaj je nekje sredi počitniškega avgusta obrnilo krivuljo še bolj strmo navzdol. Padec Vegrada in Preventa, napovedano znižanje plač javnih uslužbencev in podaljševanje delovne dobe, strah, kako bodo spopad države z zdravniki jeseni občutili bolniki? Ali pa vse hkrati, s slutnjo, da še zelo zelo dolgo ne bo nič drugače in zagotovo nič bolje.

Pahor, opogumljen z uspehom referenduma o arbitražnem sporazumu, vztraja, da mu za priljubljenost ni mar, dokler mu državljani zaupajo. Težava je le, da drugo brez drugega ne gre; še večja zato, ker glavnina dolgo napovedovanih »nepopularnih ukrepov« prav zdaj potuje v parlamentarno odločanje. Poslanci so politiki in javno mnenje je zanje na lestvici prioritet enako ali celo višje kot strankarska disciplina. Kar bo z iztekanjem mandata in s približevanjem volitev vse bolj očitno.

In na odločanje v parlamentu, ko se bo mandat sedanje vlade prevesil v drugo polovico, bo zagotovo vplivala tudi druga zanimiva ugotovitev zadnjih javnomnenjskih raziskav – da namreč državljane ni razočaral le vladajoči četverec, ampak politika v celoti. Slovenske stranke v očeh svojih volivcev še nikoli niso bile tako nizko, kot so zdaj. Na levici in na desnici se torej odpira prazen prostor, ki ga, kmalu za tem, ko bo politika izmerila svojo moč na lokalnih volitvah, utegne zapolniti – morda ceneni populizem, morda preurejanje že obstoječih političnih strank, morda pa celo realna alternativa.

Ali, če citiramo premiera: kriza je lahko tudi priložnost.

Iz tiskane izdaje Dela.