Izdajanje računov za nepravilnosti v preteklih letih poslovanja, zaradi katerih postajamo Slovenci ujetniki škandaloznih lastnikov in upravljavcev podjetij, ki so še včeraj veljala za vlečne konje našega gospodarstva, je neprijetno »presenetilo« tudi v kmetijstvu. V času, ko je hrana znova postala pomembna strateška surovina in ko strategi nove državne politike na tem področju pozivajo k razumnejšemu pristopu in zagotavljanju vsaj take, če ne še izdatnejše pomoči kmetijstvu, kot je je bilo deležno do zdaj, je na preizkusu tudi subvencijska politika in njeno izvajanje v praksi.
Slovenija, ki je v zadnjih petih letih in pol okusila koristnost članstva v veliki evropski družini tudi po vzor(č)nem (so)financiranju pridelovalcev hrane, se je ne le podredila pravilom članstva, ampak se je v njem kar nekako izgubila. Zato danes tarnanje nad manjšo pridelavo hrane, kot smo jo ali so jo zmogli naši kmetje pred desetletjem in še malo prej. In hkrati sramežljivo priznavanje izgubljenih priložnosti za drugačno prakso, ki bi nam lahko zagotavljala izdatnejšo samooskrbo.
Potopljeni v evropsko zgodbo so med številnimi udeleženci pridobljenih pravic do različnih oblik finančne pomoči (subvencij) bili tudi taki, ki so želeli več, kot jim po postavljenih pravilih pripada. In tudi taki, ki so preprosto pobrali denar in opustili pridelavo, danes pa od države zahtevajo dodatno pomoč (in jo neredki že tudi prejemajo), ker sodijo v skupino socialno ogroženih.
V kmetijstvu pravijo, da ni velikih zaslužkov ali da jih sploh ni, ker prodajne cene pridelkov pri nas v povprečju ne pokrivajo povprečnih proizvodnih stroškov. Celo ob dodatku subvencij se mnogim menda račun ne izide. Zato se pridelava ne izplača, pravijo in v zadnjih letih z oskrbo trga tudi nazorno potrjujejo. Subvencije so tako spremenili v obvezni socialni dodatek, ki pomaga njihovemu »životarjenju« na poseljenem podeželju. Pa ima tudi to »životarjenje« v številnih primerih precej čudno podobo, če jo kažejo ljudje, ki imajo zemljo, pa ne kmetujejo in zanjo zgolj pobirajo denar, ki ga, ker jim je to preprosto omogočeno, pretapljajo v drage avtomobile in lepe podeželske rezidence.
Da je (bilo) z delitvijo subvencijskega denarja iz skupne vreče, slovenske in evropske, v katero z davki prispevamo vsi, marsikaj po domače, so potrjevali inšpekcijski pregledi in evropske revizije. Tiste, zaradi katerih je bila kaznovana država (in ne posamezni kršitelji, prejemniki subvencij), ker ni vzpostavila ustrezno delujočega sistema nadzora. Račun za nepravilnosti grešnih posameznikov je znova izdan vsem.
Država ima sicer možnost, da od preveč »iznajdljivih« pobiralcev denarne pomoči izterja denar, a z najmanj zapletov lahko to stori, še preden jo opomnijo in kaznujejo iz Bruslja. Zaradi sebe in vseh nas je seveda dobro, če ne podlega pritiskom pogoltnih posameznikov in njihovih politično vplivnih »prijateljev«, da je mogoče na lahko pobrati nekaj deset tisoč evrov za pašne površine, ki to že dolgo niso več. In zato je tudi dobro, če ob izrečenih kaznih in vračilu denarja tudi tisti, ki so naivno zaupali kakšnemu prijatelju z veliko začetnico in njegovemu (poslovnemu) prijatelju v vladnih sobanah, spregledajo trhlost napihnjene politične moči. Pri izigravanju pravil, ki nam jih na srečo uokvirja velika Evropa, ni več priznavanja v preteklosti uveljavljenega buldožerskega načina za uzakonjanje sistema. Tudi pri subvencijah je zato treba delati pošteneje.
Iz petkove tiskane izdaje Dela
