Uspešnost filmskega festivala A-kategorije se meri tudi po tem, kako pester - glede na različne produkcijske, kulturne, avtorske okoliščine - izbor filmov je znal v glavnem programu ponuditi selektor.

Benetke - Marco Müller, ki vodi beneški festival že skoraj vsa leta novega tisočletja in ki mu je povrnil nekaj starega sijaja, se zdi med vsemi velikimi festivalskimi šefi morda še najbolj dojemljiv za različne »estetike«. Morda tudi zato, ker je po izobrazbi sinolog.

Čeprav festival še ni na polovici, je mogoče reči vsaj to, da je produkcijsko (različne kinematografije) in avtorsko bolj ali manj uravnotežen. To najbolje ponazarjata dva filma, ki sta se odvrtela ta konec tedna, različna, da bi bolj ne bi mogla biti, in vendar sta vsak zase celovita predstavnika sveta, iz katerega prihajata. Eden je zabaven, drugi resen, a ta razlika je še najmanj pomembna; v prvem primeru gre za nam vsem znan zahodni svet, v drugem za še zmeraj malo znano prostranstvo kulturnih tradicij, ki danes administrativno pripadajo Ruski republiki.

François Ozon je že leta 2002 zbral cvet francoskega igralstva in posnel uspešno komedijo 8 žensk. Zdaj bo s filmom Potiche uspeh verjetno ponovil, čeprav je igralski vzorec manjši, glavna sta Catherine Deneuve in Gérard Depardieu. Potiche (kitajska vaza ali nekdo, ki stoji na uglednem mestu, a nima pomembne vloge) je nekaj desetletij stara francoska komediografska uspešnica (avtorja sta Barillet in Grédy), ki jo je Ozon postavil v približno isti čas, v leto 1977, a spremenil nekaj poudarkov. V njej se prepletajo zdrahe v družini podeželskega podjetnika, ki je priženil tovarno dežnikov in ženo (Deneuve), sposobnejšo od njega, ter razredno vprašanje, ki ga predstavlja sindikalist (Depardieu), seveda tako, da je na koncu gospa okrepljena, sindikati pa celi.

A političnih dimenzij, ki namigujejo tudi na Sarkozyja, seveda ni treba jemati resno, prav tako ne »ženskega vprašanja«, s katerim opleta Ozon; dejstvo je, da je komedija zabavna in da bo šla dobro v promet. Tu je še ena zanimivost: ni mogoče spregledati filma Cherbourški dežniki iz leta 1964 (režiser Jacques Demy), ki je postavljen v iste kraje na severu Francije in v katerem je prvič zablestela tedaj še otročja Catherine Deneuve. To je ženska, ki je vse življenje lepa, in občutka, da to ve, prav nič ne skriva. Publika na Lidu si jo je lahko v živo ogledala v soboto zvečer.

Nič zabavnega in glamuroznega se ne drži ruskega filma Ovsyanki (vrabcu podobna ptica, v tem primeru par); festivalski prevod se glasi Tihe duše. Posnel ga je ruski režiser Aleksej Fedorčenko, pripoveduje pa o ljubezni, toda o ljubezni, kakor jo razumejo in živijo pripadniki malo znane ugrofinske etnije (Merije) na zahodu centralne Rusije. Ko direktorju tovarne papirja umre žena Tanja, pokliče prijatelja, pripadnika istega ljudstva, truplo umijeta, ga naložita v avto in odpeljeta več sto kilometrov daleč k reki Oki, kjer ga obredno sežgeta. Kmalu izvemo, da je bil prijatelj tudi ženin ljubimec - in ker sta oba zaznamovana z ljubeznijo iste ženske, ki je zdaj umrla, je čas, da se izteče tudi njuno razmeroma mlado življenje. Nenavadno - in vendar je film, po katerem ves čas frfotata v naslovu omenjena ptiča, narejen kot povsem realna zgodba iz današnjih dni.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela