Poletni Festival Ljubljana se je končal z dvodnevnim koncertom Paca de Lucie na odru Križank. Čeprav je na istem odru nastopil že pred šestimi leti in je bil letos februarja v okviru svoje turneje že v Cankarjevem domu, je občinstvo v Križankah z ovacijami nagradilo virtuoznost njegove flamenko-jazzy kitare, ki jo je obarval z orglicami, tolkali, električno bas kitaro, grlenimi tožečimi glasovi dveh pevcev flamenka in senzacijo večera – plesalcem Farrucom, ki je v svojih gibih poosebil zgodbo kitare Paca de Lucie: prvinsko bit Andaluzije, boj med človekom in živaljo, razpetost med demoničnim in angelskim – z elementi sodobnega plesa. Paco de Lucia zadnja leta ne daje daljših intervjujev; najprej zato, ker se mu tega ne da več, drugič zato, kot pravi sam, ker vse pove že z glasbo. A po prvem koncertu v Križankah je na skupni večerji, ob dveh ponoči, privolil v pogovor, kot mi je naslednji dan z nasmeškom sporočil direktor festivala Darko Brlek.
Lahko pojem vsaj juho, ves dan mi ni uspelo nič pametnega pojesti, je pomežiknil, ko sva s fotografom prišla v garderobo Križank, slabi dve uri pred začetkom njegovega drugega, hkrati zaključnega koncerta Festivala Ljubljana. In medtem ko je na hitro z ženo, hčerjo in sinom posrebal juho v garderobi, me je za odrom ustavil njegov menedžer. Kaj veste o Pacu de Lucii? Sem na izpitu, sem nejeverno dvignila obrv. Ne, mislim resno, je rekel. Samo toliko, da vidim, da veste, kaj je naredil za flamenko glasbo. In ne sprašujte ga o tem, na katere strune igra, skratka, ne preveč o tehniki ali o sodelovanjih z drugimi ... Na to se mu ne da več odgovarjati.
Rojen v Algecirasu poleg Cadiza leta 1947 kot Francisco Sanchez Gomez, v družini glasbenikov, v kateri je bila kitara svetinja in možnost preživetja. Umetniško ime de Lucia si je po andaluzijski tradiciji nadel po svoji materi de Lucii Gomez. Poleg brata kitarista Ramona de Algecirasa Sancheza in flamenko pevca Pepeja de Lucie je, kot je večkrat povedal, nanj v zgodnjem obdobju najbolj vplival legendarni Nino Ricardo, prijatelj njegovega očeta. Pri enajstih letih je prvič nastopil javno, na radiu Algeciras, nato pri dvanajstih zmagal na tekmovanju v Jerezu, pri trinajstih ga je opazil legendarni plesalec flamenka Jose Greco in ga s svojim baletnim ansamblom vzel s seboj na turnejo po ZDA. Tam je srečal kitarista Sabicasa, ta pa ga je začel opogumljati, da poišče svoj izraz. Po sedmih letih koncertiranja in turnej se je vrnil v Španijo, se udeležil Festivala Flamenco Gitano in leta 1965 pri osemnajstih posnel prvi samostojni album.
Uspešnica Entre dos aguas iz leta 1973 je utrla pot novemu valu flamenka, pozneje je začel sodelovati s fusion zvezdami, kot so Chick Corea, John McLaughlin, Larry Coryell in Al Di Meola, in flamenko ponesel v nesluteno smer.
Med vsemi veliki glasbeniki, s katerimi je sodeloval, je treba omeniti revolucionarja flamenka – legendarnega pevca Camarona de la Isla, s katerim sta skupaj ustvarjala polnih 30 let. Zadnje čase je sodeloval z mlajšimi izvajalci, recimo z Diegom el Cigalom in Tomatitom, in seveda s kitaristom Vincentejem Amigom, ki smo ga prav tako imeli priložnost slišati v Ljubljani. Privoščil si je nekaj izletov v filmske vode, med drugim glasbo za film Carmen Carlosa Saure, pa pesem z Bryanom Adamsom Have You Ever Really Loved a Woman , iz filma Don Juan de Marco (z Johnnyjem Deppom in Marlonom Brandom) ...
Kakorkoli, Paco de Lucia ni samo neverjeten virtuoz kitare, ki je flamenko približal širšim množicam, med svojimi oboževalci ima status Boga, el Dio de la guitarra .
Kaj torej vprašati očeta kitare, če imaš na voljo petnajst minut.
Kaj če bi začela z Lorcovo Uganko o kitari, rečem, tako za uvod, ko se zlekne v naslonjač pred mano in prižge cigareto. Na hitro jo odrecitiram v španščini, medtem ko z odra odmevajo rezki flamenko glasovi.
Na okroglem
križišču
pleše
šest devic.
Tri iz žive krvi,
tri iz srebra.
Včerajšnje sanje jih iščejo,
nje pa trdo objema
zlat Polifem. Kitara!
Ne slišim dobro, zapri vrata, prosim, pravi ženi, nato se obrne k meni: »Zelo občutljiv sem na zvoke, veste. Lorca, pravite. Lorca je bil velik mojster.«
Kakšna je pravzaprav vez med vami in Lorco?
Lorca je mrtev. Nimam povezave z njim. (Nasmešek, ki ne izda, ali se šali ali je ironičen.)
Mislim metaforično: z Ricardom Modregom ste posneli 12 canciones de Garcia Lorca ...
Sem, da. Takrat sem bil še otrok.
.. a tudi kasneje [leta 1992] ste posneli samostojni album z istim naslovom. 12 pesmi Garcie Lorce.
Z ljudmi si najbolj povezan, kadar se z njimi jočeš in smeješ. V tem smislu sem povezan tudi z Lorco, sploh kadar berem njegove Romancero gitano ( Ciganske ro mance ). Na neki način govoriva isti jezik. Igral je kitaro in klavir, rojen v Granadi, ljubil je andaluzijsko tradicionalno izročilo. Ljubil je flamenko. To je najina vez.
Med drugim je rekel, da veliki umetniki južne Španije, ne glede na to, ali pojejo, plešejo ali igrajo, vedo, da ni mogoča nobena vrste emocije, če ne pride »duende« ... Kaj mi lahko o »duende« pove Andaluzijec?
Ah, duende je ... nekaj nerazložljivega, magičnega. Ko ustvarjaš glasbo, nastopi trenutek, ko se zgodi nekaj ... Ko nekaj pride vate in takrat veš, da mora ven. Ko začutiš, da teče. Nekaj, česar ne moreš nadzorovati. Seveda to ni samo andaluzijska stvar, poznajo jo povsod, le da pri nas temu rečemo duende.
In mi ji rečemo muza ali inspiracija. Kaj se torej dogaja v vas, ko začnete skladati? Vidite podobe, barve, zgodbo?
Ne. Nikoli.
Ker ko poslušamo vašo glasbo, lahko dobesedno gledamo film. Barve Andaluzije, luna, bikoborbe, bolečina, strast, zavrnjena ljubezen ...
Lahko vidite, kar hočete. Odvisno, kaj je v vaši glavi.
Morda kdaj vidim tudi podobe, da ... Toda bolj gre za občutke, ki jih je nemogoče opisati. Je cela lestvica vsega, kar človeško bitje lahko občuti.
Kot pravi flamenko pesem: »Ni bolečine in ni sreče, ki ne bi bila zapeta ...«
Glasba je jezik, kot poezija. Ko postaviš en zvok poleg drugega, zazvenita skupaj drugače. Gre za ritem. Poezija ima ritem, življenje ima ritem. V glasbi gre za ritem zvokov. To je njen jezik. Mislim, da je najbolj čist, najbolj neposreden jezik glasba. Ker je samo emocija. Pura emocion . In o tem se ne da govoriti. Zato imamo glasbo. Zato imamo slikarstvo. Zato imamo poezijo. Zato tako težko govorim o glasbi. Ker z glasbo lahko povem vse, česar ne morem z besedami. Česar se ne da povedati niti s podobami. In zato morate biti glasbenik. O občutkih kompozicije, o harmonijah lahko govori samo glasbenik z glasbenikom.
Kaj je vaša prva podoba iz otroštva? Se spomnite trenutkov, ko ste opazovali svojega očeta pri igranju kitare?
Podob je preveč. Lahko rečem samo to, da če ne bi bil rojen v glasbeni družini, ne bi bil to, kar sem. Takoj ko sem prišel na ta svet, sem že slišal flamenko. Še preden sem se začel zavedati samega sebe, sem že imel kitaro v rokah. Moj oče, moji bratje, vsi so igrali ali peli flamenko. In s tem sem zrasel. Bilo je popolnoma naravno zame. Kot hoditi, govoriti, spati.
Flamenko ni samo muzika, je kot dihanje. In če si se rodil v Andaluziji, je to način življenja. Ni mi bilo treba v šolo, igral sem in čutil. Skozi glasbo sem se naučil o življenju, o bolečini, o ljubezni. In zelo sem srečen, da je bilo tako. Za nekoga, ki se želi profesionalno ukvarjati z glasbo, je to nekaj neverjetnega. Če začneš tako zgodaj, si v prednosti. Ker ne razmišljaš več o tehniki, samo prevajaš tisto, kar čutiš v sebi. Ni ti treba v šolo, kjer drugi odločajo, kako mo raš čutiti in misliti.
In vendar ste enkrat rekli, da vam je žal, da niste imeli možnosti za izobrazbo?
Ko sem bil še mlad, mi je bilo včasih hudo, da nisem šolan glasbenik, da ne znam pisati ali brati glasbe. Zdaj sem se sprijaznil s tem, da sem, kar sem. Sem samouk, ki se je vsega, kar zna, naučil s temle. (Se dotakne ušesa.) Glasbo sem vpijal vase. Na posnetku, ko igrate vašo uspešnico iz leta 1976, rumbo Entre dos aguas, je vaš izraz na orazu neverjeten, in ko vas med igranjem opazujemo zdaj – isti izraz popolne posvečenosti, nečesa »božanskega«, kot so se izrazili mnogi glasbeniki, ki so sode lovali z vami.
(Se smehlja.) Ko si na odru, si v drugem svetu. To je spet težko razložiti. Greš naravnost v magijo nečesa, stvari čutiš močneje. To sem vedno imel v sebi. Zato pravim, da sem srečen človek. Ne vem, kaj se med igranjem v resnici dogaja, toda na odru sem drug človek. Morda bi temu nekdo rekel adrenalin, nekdo bi rekel, da muzika prihaja vame. Inspiracija. Senzacija. Morda gre samo za to, da v tem res uživam, v sebi.
Mnogo umetnikov dela svoje stvari zaradi ljudi. Za ljudi.
In s tem ni nič narobe?
Ne. Ampak je razlika. Da bi res imel rad ljudi, moraš najprej imeti rad sebe. Preprosto: če imaš zares, pravim zares rad sebe, imaš rad tudi druge. Če razmišljaš samo o tem, kaj imajo ljudje radi, se boš izgubil. Ker ne moreš zadovoljiti vseh. To se je zgodilo z mnogimi v glasbenem svetu.
Že kot majhen otrok sem čutil, da moraš imeti rad sebe, svoj talent ... In tisti ljudje, ki se povežejo s tabo, tako lahko bolj začutijo tebe in tvojo glasbo. Veste, kaj hočem reči?
V smislu: bolj globoko, ko greš vase, bolj lahko govoriš vsem ljudem, bolj univerzalen je jezik?
Tako. Kot pravijo: če hočeš biti univerzalen, globalen, moraš biti najprej iz svoje vasi.
Več v Sobotni prilogi
Paco di Lucia, Entre dos aguas: