Skupaj s Françoisom Mitterrandom in Helmutom Kohlom je bil eden najbolj prepoznavnih obrazov Evrope v času, ko je v EU obstajalo »nekakšno razumevanje v ozadju«. Dvajset let pozneje Felipe Gonzalez komentira vase pogreznjeno Unijo, ki ni opazila sprememb v svetu in je postala strateško irelevantna.In vendar: »Evropa je – in zato tudi govorijo o evropskem laboratoriju – predujem tega, kar bi moralo biti upravljanje naraščajoče soodvisnosti v globalizaciji.« Analizira svetovno politiko v krizi in krizo idej, defenzivnost levice, ki ne najde in ne ponuja novih poti in rešitev. Pogovarjala sva se v ponedeljek na Bledu, ko se je udeležil strateškega foruma.
Evropska unija je dolgo veljala za enega najuspešnejših in najinovativnejših projektov. Z aktualno krizo v evrskem območju, brez skupne zunanje politike in s trenji med vodilnima evropskima državama, Nemčijo in Francijo, je EU na težki preizkušnji. Ni jasno, kam gre Evropa. Je v aktualni sliki sploh kaj pozitivnega?
V zgodovini ni bilo nikoli nobene izkušnje, ki bi bila bolj pozitivna od evropske. Toda pozitivna izkušnja lahko od uspeha tudi umre. Recimo zaradi izgube zavesti, da se je svet spremenil in da se mora spremeniti tudi Evropska unija. Preseneča me, da se evropsko vodstvo ne vpraša, zakaj je EU tako zelo prizadela finančna kriza, ki se je pred tremi leti začela v ZDA in se s padcem banke Lehman Brothers razširila na realno gospodarstvo celotnega sveta ter povzročila globalno recesijo. Zakaj je torej EU bolj prizadeta od Združenih držav, Latinske Amerike in Azije? Če si postavimo to vprašanje in nanj odgovorimo, je kriza lahko priložnost, da jo premagamo. Prizadela nas je bolj kot druge, ker je Evropa že nekaj let brez strukturnih reform, s katerimi bi se prilagodila globalizaciji, novi gospodarski svetovni realnosti, tehnološki revoluciji. Zato je vpliv finančne implozije mnogo večji.
Kar se tiče težav pri spoprijemanju s krizo, predlagam tri ukrepe. Prvič, prekmalu je, da bi zaključili vse proticiklične ukrepe. Ne mislim, da jih lahko obdržijo vse države, kajti Španija, Irska in Britanija, če naštejem tri različne primere, so do konca izkoristile svoj manevrski prostor, da so lahko še naprej povečevale izdatke in s tem proračunsko neravnovesje. Obstaja nekaj splošnih instumentov, ki jih lahko uporabimo, na primer Evropsko investicijsko banko ali Evropski investicijski sklad. Drugič, finančna kriza v monetarni uniji je pokazala, da ne moremo shajati brez koordinirane gospodarske politike držav. Evropski uniji manjka ekonomsko upravljanje. Pakt stabilnostni, ki je jamčil delovanje monetarne unije, se je pokazal za nezadostnega. Poleg nadzora nad javnimi financami je potrebna usklajenost gospodarskih politik vseh držav. Razvili smo monetarno unijo, pozabili na ekonomsko. Tretjič, EU in ZDA bi se morale dogovoriti in izvesti reformo mednarodnega finančnega sistema. Kriza je nastala v celotnem finančnem sistemu, izvedena je bila velika reševalna akcija s strašnim izdatkom z vidika javnih financ, finančni sistem pa ostaja enak – kot tisti, ki je povzročil razpad. Potrebna je reforma. Obamova administracija jo predlaga in Evropa se mora z ZDA dogovoriti o tem. Ne zato, da bi jo naložili drugim, temveč da bi jo vključili v G20 in da bi lahko postala globalna reforma mednarodnega finančnega sistema.
Evropska unija se mora soočiti s strukturnimi problemi, ki jo puščajo za globalnim gospodarstvom. Trud preteklih petnajstih do dvajsetih let je bil trud integriranja novih držav s totalitarnimi političnimi strukturami, s popolnoma nacionaliziranimi in degradiranimi gospodarstvi. Evropa se je po padcu berlinskega zidu in po krizi na Balkanu zelo trudila ... Ko sem bil predsednik vlade, nas je bilo do leta 1992 dvanajst držav, zdaj nas je sedemindvajset, približujemo se trideseterici. Evropa je bila tako osredotočena na to, da ni opazila sprememb, ki so nastajale v svetu, niti vpliva, ki so ga spremembe imele na njeno gospodarsko strukturo.
Kje je moč Evropske unije in sploh Zahoda v primerjavi z Azijo, kje so njene potencialne niše odličnosti? Oziroma kaj mora Evropa storiti, da se bo izumila na novo?
Evropa ne bo konkurirala Aziji pri plačah – ne more, nima možnosti za to. Lahko se kosa samo s svojo inovativnostjo in kreativnostjo, povečati mora produktivnost na uro dela, nameniti bistveno več poudarka raziskovanju, razvoju, inovacijam. Če učinkoviti produktivnosti ne bo dodala vrednosti, ki bo vključevala znanstveno-tehnološki napredek, bo zelo težko tekmovala. Kadar opozarjam, da se moramo korigirati, vedno prejmem kritike. V osnovi moramo obnoviti moralo pri delu, ne samo pri znanju. Izdelovati moramo bolje kot drugi. Brez kakovostnejšega dela ne bomo konkurirali z ničimer.
Centri moči so se pomaknili v Azijo, Evropa je izgubila svoj geopolitični vpliv. Je brez vizije. Kam gre?
V preteklih dvajsetih letih poznamo dva velika fenomena preobrazbe. Prvi je odprava komunizma. Ne pravim, da se Kitajska uradno ne prikazuje kot velika komunistična država, vendar ni več komunistična država; je državni kapitalizem, če želite. Pred tem je izginila tudi Sovjetska zveza in zahodni del Evrope je prenehal biti hinterland varnosti pred sovjetsko grožnjo. Zato je izgubila pomembnost, del svoje vloge. Ni več Varšavskega sporazuma, tega znanega sovražnika, začeli so se pojavljati alternativni varnostni problemi, ki so za ZDA postali pomembnejši. Poglejte, fenomen je tako čuden in zgodil se je v tako kratkem času, da je Nato vse operacije izpeljal zunaj območja severnoatlantske pogodbe.
Drugi fenomen so spremembe v svetovnem gospodarstvu, ki jih je povzročila tehnološka revolucija in spremenila vlogo vseh gospodarskih dejavnikov v svetu. Evropa se jim ni prilagodila in ni več akter na varnostnem področju. Morala bi znova definirati svojo vlogo, lahko je velesila – ne industrijska, kot je bila, temveč tehnološka, s človeškim kapitalom, bistveno bolj prilagojenim globalizaciji, z drugačno energetsko, inovacijsko in raziskovalno politiko. Stara celina je polna protislovij. Petsto milijonov Evropejcev kljub njihovi visoki ravni primerjalnega razvoja ni ustvarilo niti enega fenomena, kot je Google ali Microsoft. Imamo pomemben industrijski fenomen Siemens, veliko svetovno podjetje, ali Phillips, pa vendar pri novih tehnologijah ni nobenega fenomena te narave. Da bi Evropa lahko bila v novih okoliščinah pomembna, mora postati gospodarsko-tehnološka velesila.
Kot regija imamo najdaljšo življenjsko dobo na planetu, a skupaj z Japonsko najnižjo rodnost. To je zastrašujoč demografski trend: v prihodnjem desetletju bomo vsako leto izgubili aktivni del prebivalstva in povečali pasivnega. Hkrati vse bolj zavračamo priseljence. Kot je rekel Colin Powell, je to bila edina rešitev za nadomestilo nizke natalitete v ZDA. Evropa nima niti jasne politike partnerstva z Rusijo, in to z vsem, kar to pomeni za območje civilizacijskega zloma, ki predstavlja nekdanje sovjetske republike. Prav tako ni definirala dobrega partnerstva s Sredozemljem. Ima svoja stališča, toda ali kdo verjame, da bo evropsko stališče pomembno za rešitev izraelsko-palestinskega spora. Včeraj je bil tukaj generalni sekretar Arabske lige. Kaj misli? Da je odvisno od Obamove pripravljenosti, ali bo stekel nov krog pogajanj, in ne od kakega Van Rompuya, Angele Merkel ali Sarkozyja. Evropa nima globalnega zunanjega vpliva. Kot Evropejec se sprašujem, ali imamo voljo za to.
Na københavnski podnebni konferenci je bil dogovor sklenjen brez Evrope, ki je ni bilo niti za pogajalsko mizo. Ali ni videti, da velike sile, sedanje in nastajajoče, obravnavajo Evropo skorajda s prezirom?
Izgubo pomembnosti smo videli v več trenutkih, ta je samo eden. Evropska unija ima glede boja proti podnebnim spremembam resnejšo in bolj napredno politiko od drugih. Kar zadeva podnebne spremembe, ima tudi skupno stališče. A kljub temu nima skupne strategije, ki bi to stališče branila. Ne govori z enim glasom, ki bi predstavljal interese 500 milijonov ljudi, visok bruto domači proizvod na prebivalca, velike porabnike energije, velike proizvajalce česarkoli. Ker je brez skupne strategije, pa se potem, ko pride čas za resnična pogajanja, ne le formalna, začneta Kitajska in Indija pogovarjati z Brazilijo, vstopi Obama, ki niti ni povabljen – in v Københavnu, v srcu Evrope, ponudijo rešitev, ne da bi upoštevali skupno evropsko stališče. To je simbol irelevantnosti Evrope pri temi, kjer je sicer bilo največ začetnega skupnega dogovarjanja.
V evropski politiki države članice čedalje bolj zasledujejo svoje ozke nacionalne interese, Francija in Nemčija se dogovarjata na neformalnih srečanjih, razpoke v sedemindvajseterici se poglabljajo. Je to multipolarna Unija?
Veste, pri
Helmutu Kohlu me je najbolj impresionirala zelo globoka misel, ki jo je bil izrekel po odločitvi, da Nemčija prevzame evro in opusti marko, kar ga je najverjetneje stalo kanclerskega položaja. Rekel je, želim evropsko Nemčijo, nikoli več nemške Evrope. Dandanes ni nemške Evrope, vendar je tudi vedno manj evropske Nemčije. Zdaj lahko izrečemo stavek, ki bi lahko pripadal Schröderju ali Merklovi, vseeno kateremu: želim Nemčijo brez kompleksov. Poudarek generacije Kohla, želimo evropsko Nemčijo, je pri novi generaciji postal Nemčija brez kompleksov. Mislim, da pri tem nima nihče nobene koristi – niti Nemčija.
Vodilna evropska država je vse bolj egoistična. Nemško-francoski motor, ki je dolgo poganjal evropski projekt, je izklopljen, pravi Garton Ash, in za to krivi kanclerko, češ da je brez zgodovinske vizije. Kaj se dogaja z »motorjem«, z razliko med nemško in francosko kulturo, ki je tako očitna?
Ko je Evropa imela šest članic, ko so bili odnosi med Francijo in Nemčijo razumni, je bil napredek pri dogovorih zato, da se je Evropa lahko naprej integrirala in poglabljala. Ko je bilo dvanajst članic, je bilo razumevanje med Francijo in Nemčijo nujen pogoj. Danes, s sedemindvajsetimi državami, je razumevanje med obema nujen pogoj, vendar ne zadosten. Potrebnih je bistveno več dogovorov, vendar je ta odnos še vedno nujnost. In ko razumevanje oslabi, spodleti, četudi ne popolnoma, temveč samo postane bolj šibko, se povečajo težave pri iskanju dogovora. Doživel sem obdobja dobrega razumevanja med Kohlom in Mitterrandom, ki ni bilo ideološko, vendar je obstajalo zaupanje. Bilo je nekakšno razumevanje v ozadju. To je v njunem obdobju obstajalo tudi med Helmutom Schmidtom in Giscardom d'Estaingom. Bila pa so obdobja, ko je bilo razumevanje slabše, vse od časa po Mitterrandu. Odnos ni bil enak med Kohlom in Chiracom in niti s Schröderjem, zdaj pa živimo v obdobju, v katerem razumevanja ni več. Več je težav, več je akterjev v EU. Čeprav je težko priznati, je francosko-nemška stopnja razumevanja nujen pogoj, ki ga danes, tako kaže, ni. In kadar ni razumevanja, nima smisla s prstom kazati na krivca, kajti razumevanje se ustvari med dvema osebama in, ponavljam, nima zveze z ideologijo.
Napetosti ne obstajajo samo med evropskimi državami, temveč tudi znotraj njih. Kako velik problem je to?
Če Evropske unije ne bi bilo, bi jo v tej krizi iskali. To je v človeški naravi. Če ne bi imeli tega deljenega javnega prostora, bi se iz nuje ozirali za njim. Evropa je – in zato tudi govorijo o evropskem laboratoriju – predujem tega, kar bi moralo biti upravljanje naraščajoče soodvisnosti v globalizaciji. Mi imamo ta predujem v rokah, a ga ne cenimo, vedno več je nacionalističnih reakcij. To je absurdno.
Koliko je Evropa sploh še strateško relevantna za Ameriko? Opažamo, da Obama nima sentimentalnega odnosa do Evrope, kakršnega so imeli nekdanji ameriški predsedniki.
Ne, nima ga in ga niti nima s kulturnega vidika. Obama je v enem letu in pol svojega mandata imel 14 pomembnih mednarodnih govorov in v nobenem se ni pojavila Evropa oziroma Evropska unija. Slabo pa je, da to počne nenamenoma. Skrb za Evropo se je pojavila prvič, ko se je Evropska unija odločila za prilagoditveno politiko, za aktivno politiko pri ustavitvi krize. Tedaj je Obama prvič pomislil, da če Evropa ustavi svoj proces aktivnih politik, lahko ponovno vpliva na globalno gospodarstvo in na Združene države. Sam mislim, da Obama ne bo imel zanesljivejšega partnerja, kot je EU, vse od terorističnega napada na dvojčka ga ameriška administracija ni imela. Trenutni zavezniki v boju proti grožnjam niso tako zanesljivi, kot so evropski. In vendar mora Evropska unija prevzeti nase lastno odgovornost, sicer ne bo pomembna.
Svetovna politika je v krizi in svet potrebuje nove poti in rešitve. Kje vidite možnosti za nove rešitve?
Sem socialni demokrat in opažam krizo, ki obstaja znotraj socialne demokracije. To je kriza idej, kriza pogovora o idejah in populistične skušnjave nas vodijo tja, kar na pol v šali imenujemo regresivna utopija. Skušnjava neoliberalnega ali neokonservativnega fundamentalizma je, da trg uredi vse. In prav to nas je pripeljalo do krize. V gospodarskem delovanju obstajajo nove skušnjave pretiranega intervencionizma. Ne mislim, da je rešitev v sledenju kateri koli od teh dveh poti. Menim, da bi nas odgovornost morala pripeljati do urejanja delovanja finančnega sistema na mednarodni ravni. Da bi razumeli, da je velika moč države, ob krizi države, tudi regulatorna moč; bistveno bolj kot moč gospodarske kontrole je treba definirati okvir regulacije in razumeti, da je državni regulatorni okvir popolnoma nezadosten ob zahtevah globalnega gospodarstva.
In zdaj del, v katerega bom vnesel dozo ideologije: fenomen globalizacije v celoti ni reverzibilen, je pa hkrati, ko je ustvaril veliko bogastvo, tudi neznansko povečal neenakosti pri delitvi presežka. Javna oblast bi morala delovati tako, da ne omejuje spodbujanja bogastva, lahko ga celo stimulira, a prerazporedi presežek tega bogastva tako, da se neenakosti ne povečujejo ... Kljub pesimizmu pa še nikoli nismo imeli toliko tehničnih, tehnoloških instrumentov, ki bi dali odgovor na resnične probleme ljudi, vključno s temi, o katerih razpravljajo na tukajšnjem stateškem forumu. Danes govorijo o energiji in podnebnih spremembah, o problematiki vode v svetu, pravzaprav o pitni vodi. Glede na to, da štiri petine sveta sestavlja voda, je problem pitna voda, ne njeno pomanjkanje. Kljub puščavskim predelom gre predvsem za tehnološki problem, kako do pitne vode za celotno svetovno prebivalstvo. Imamo tehnologijo, primanjkuje volje. Potreben je mobilizacijski učinek. Dandanes je pač mogoče končati revščino na svetu.
Kaj se dogaja z levico, ki je očitno v zelo globoki krizi?
Levica je ravno toliko v krizi kot desnica, samo da desnica to bolje prikriva. Desnica ima zelo preprost diskurz, ki pa ga je treba razumeti. Pravi, zašli smo s poti blaginje, obnovimo to pot. To je njihov celoten diskurz. Levica pa pravi, da nas je ta pot pripeljala do krize. Treba je spremeniti pot, vendar je ne najde in niti je ne ponuja, ne predlaga reforme finančnega sistema, ne reforme mednarodnih mehanizmov; pri tem imam v mislih dosledno reformo, ki bi ljudem ponudila drugačen pogled. Zato je v ospredju še vedno desničarski predlog. In ker levica ne najde drugega predloga, se je začela braniti. Temu defenzivnemu predlogu brez sprememb v produktivnem aparatu, v načinu za pridobivanje dobrin in storitev, ljudje ne verjamejo. Predlog desnice je popolnoma konservativen, predlog levice je popolnoma defenziven: obdržimo pridobljene pravice, ne da bi pomislili, kako jih je mogoče obdržati z gospodarskega vidika, na podlagi katerega modela. In tukaj smo. Sam sem kot volk samotar, imam nekaj predlogov, ki pa nimajo veliko privržencev. Podobno kot poročilo, ki smo ga pravkar predstavili Evropski uniji. Gre za prizadevanje, ki bo pripeljalo k melanholiji, spal bo v nekem predalu.
Kakšno je stanje duha v današnji Španiji, v drugem Zapaterovem mandatu in sredi krize?
Stanje duha je slabo, slabše kot same razmere oziroma kot si situacija zasluži. V vlado sem prišel s 4500 dolarji na prebivalca. Minilo je 25, 27 let in država se je radikalno spremenila. Vendar obstaja negativno stanje duha. Ne bo trajalo, v španski družbi je dovolj energije, da se popravi. Bo pa boleče in težko. Nekaj let smo živeli nad svojimi zmožnostmi, uporabljali smo preveč zunanjih prihrankov, zmanjšali konkurenčnost in moramo jo obnoviti. Jaz sem imel štiri zaporedne mandate, Aznar dva in tudi Zapatero bo imel dva. To je precej normalno za Španijo.
Španija si je v preteklem desetletju ustvarila velik diplomatski profil. Kako ji je uspelo?
Z ničimer drugim kot z željo biti del projekta od diktature do vključitve v svetovno realnost. Veliko truda smo vložili v prekinitev izolacije, zlom meje, navzočnost in vključenost v Evropo in njen uspeh, usmerjenost v Latinsko Ameriko. To je kot priprava atletov za vrhunsko tekmovanje, potrebna je velika zavzetost. Imeli smo majhno diplomatsko službo in še vedno je majhna, a po padcu diktature zelo motivirana. Španiji pa je poleg želje po prisotnosti pomagala tudi njena dimenzija, povezana z jezikom, namreč latinskoameriška, deloma tudi afriška dimenzija. Če je Španija nekaj več kot tisto, kar se meri v številu prebivalcev in BDP, je to jezik. Smo država s 40 milijoni ljudi, a 450 milijonov jih govori ta jezik, od tega skoraj 40 milijonov v ZDA. Španiji to daje določeno težo, ne da bi se tega vedno dobro zavedala. Jaz sem se tega zavedal, eh? ¾ Felipe Gonzalez Marquez (68) je vodja skupine za razmislek o prihodnosti Evropske unije. Španski socialistični politik, več kot dve desetletji generalni sekretar socialistične delavske stranke Španije (PSOE), je ministrski predsednik z najdaljšim stažem; državo je vodil štiri zaporedne mandate (1982–1996). Njegovo prvo zmago 1982. so pospremila izjemna pričakovanja: Gonzalezova vlada je uvedla splošno javno izobraževanje, sistem socialne varnosti, gospodarske reforme, delno legalizirala abortus. Med drugim mandatom je Španija 1986. vstopila v EU, v tretjem mandatu, z olimpijskimi igrami v Barceloni leta 1992, si je utrdila sloves moderne, razvite države. Konec četrtega mandata so zaznamovale obtožbe o korupciji in državnem terorizmu, vključno z vpletenostjo premiera in drugih socialističnih veljakov v »umazano vojno« proti baskovskim separatistom. Njegova zapuščina je mešana. Bil je poosebljenje nove, moderne Španije in njene prevladujoče težnje po tem, da bi pozabila preteklost, razdeljenost na dva tabora, državljansko vojno in postala del sodobne Evrope. Konsolidiral je demokratično vlado. Zaradi njegovega prestiža je Španija 1990. gostila palestinsko-izraelska mirovna pogajanja pod Bushem starejšim in Gorbačovom. Gonzalezova zadnja leta na položaju so zaznamovali politični škandali. Prištevajo ga med najpomembnejše državnike s konca 20. stoletja. »Petsto milijonov Evropejcev kljub njihovi visoki ravni primerjalnega razvoja ni ustvarilo niti enega fenomena, kot je Google ali Microsoft. Imamo pomemben industrijski fenomen Siemens, veliko svetovno podjetje, ali Phillips, pa vendar pri novih tehnologijah ni nobenega fenomena te narave. »Obama je v enem letu in pol svojega mandata imel 14 pomembnih mednarodnih govorov in v nobenem se ni pojavila Evropa oziroma Evropska unija. Slabo pa je, da to počne nenamenoma.
Iz tiskane izdaje Sobotne priloge