Peter Žerjavič, Delov dopisnik iz Berlina
Pred kavarnicami so ob čaju posedali brkati moški in prebirali nemško izdajo turškega časnika Hürriyet. Prodajalci zelenjave so glasno vabili kupce, tri Turkinje z naglavnimi rutami so se ustavile pred stojnico z grmadami svežih piščancev, razglašeni romski glasbeniki so zbirali plačilo za svoje »virtuoznosti«. V sončnem popoldnevu so kupčije na turški tržnici v berlinskem Kreuzbergu, ki se v zelenem duhu časa imenuje BiOriental, v polnem teku. V rvež v mešanici jezikov z vseh koncev sveta. Turisti so si kupili polnjene turške palačinke gözleme, Turkinje so preizkušale kakovost blaga na metre, predstavniki organizacije Foodwatch so delili letake proti največji svetovni verigi hitre prehrane. Tržnica v alternativno-priseljenskem Kreuzbergu je multikulti črno na belem, navidezna idila v dneh, ko se v Nemčiji skorajda ne govori o drugem kakor o priseljencih in njihovi integraciji …
Branitelji zastave
Teze v novi knjigi člana predsedstva nemške centralne banke in nekdanjega berlinskega senatorja iz vrst socialdemokratov Thila Sarrazina, ki so celotno državo dvignile na noge, so za muslimane dobesedno žaljive. So res drugorazredni ljudje, ki zavračajo vključevanje v družbo, se nočejo naučiti nemščine in delajo Nemčijo čedalje bolj neumno? Bratranca libanonskega rodu Ibrahim in Moussa Bassal za pultom svoje prodajalne mobilnikov na Sonnenallee, nedaleč od turške tržnice, nemudoma pokažeta izrezek iz časopisa. Pred dvema tednoma sta zveznemu obrambnemu ministru Karl-Theodorju zu Guttenbergu izročila dvajset metrov dolgo in pet metrov široko nemško trobojnico. »Branitelji zastave srečali obrambnega ministra,« je bilo v časopisu zapisano z mastnimi črkami. Na fotografiji so pražnje oblečeni Bassalovi v ministrovi družbi.
Zgodba o črno-rdeče-zlati zastavi druži ne Bassal ima kar burno zgodovino, poleti je spremljala navduševanje nad nemško multikulti nogometno enajsterico. Med svetovnim prvenstvom so jo Bassalovi izobesili s strehe petnadstropne stavbe, v kateri imajo prodajalno. To je bilo njihovo znamenje »ljubezni do nemške reprezentance«. A pripadniki berlinskih skrajnih levičarskih skupin, ki so alergični na kakršnekoli nacionalne simbole, so jo ukradli. Za petsto evrov so kupili novo in jo spet izobesili čez pročelje. Dolgo ni preživela: skrajneži so jo raztrgali. Ko so kupili in izobesili še tretjo, so Bassalovi postavili nočne straže, ki so trobojnico branile pred levičarskimi nepridipravi. »Ljudje iz sosedstva, Turki, Nemci in drugi, so nam ponoči nosili kavo in malico,« se Ibrahim Bassal spominja poletnih dni, ko si jih obletavale televizijske kame re in ko so bili simbol uspešne inte gracije priseljencev.
S Sarrazinovimi očitki muslimanom si ne dela prevelikih skrbi, češ, živimo v demokratični deželi, v kateri lahko vsakdo izrazi svoje mnenje. Ponosen je na nemško državljanstvo in svojo vero. Med svetim mesecem ramadanom se posti. »Obžalujem, da se mnogi strinjajo z njim, a na drugi strani jih je veliko proti njemu,« je povedal. In nepripravljenost priseljencev na integracijo in njihova velika rodnost, zaradi katere po Sarrazinu Nemcem grozi, da bodo postali tujci v lastni državi? »To so neumnosti. Kakšno integracijo neki hoče? Naj imamo manj otrok? Jaz imam dva, tudi moji sorodniki imajo le dva ali še manj. Živimo kot vsi drugi: delamo, imamo uspešno prodajalno, izobražujemo se. Muslimani so postali uspešni politiki in podjetniki. Mlade generacije priseljencev živijo kot Nemci. Črne ovce pa so povsod in povsod so težave, a ne vem, kaj ima s tem vera. Ko pride kdo k vam v Slovenijo in hoče živeti v vaši deželi, bo imel težave, če se ne bo učil jezika,« je pojasnjeval uspešni podjetnik.
(Navidezna) strokovnost
Tako kakor Ibrahim Bassal in njegov bratranec so se v zadnjih dveh tednih do Sarrazinovih tez opredeljevali skorajda vsi, od kanclerke do zadnjega razumnika, ki se ima za mnenjskega voditelja. Razprave na spletu so bile žgoče, brkati 65-letni ekonomist je dan za dnem polnil časopisne naslovnice, vsak večer so bile na televizij skih programih pogovorne oddaje o njegovi knjigi Nemčija ukinja samo sebe. Njena uradna predstavitev je sprožila takšen medijski trušč, kakršnega v Nemčiji že dolgo ni bilo. Je povedal le grenko resnico, ki se ji politični razred hoče ogniti? Ali je Sarrazin hujskač, ki s svojimi protimuslimanskimi tezami in populizmom v slogu nemškega Geerta Wildersa navdušuje desničarje? Razumljivo je, da v državi z velikim zgodovinskim bremenom vsakršni nacionalistični, rasistični in ksenofobični izpadi sprožijo ogorčenje in negativne odzive z vseh strani.
V knjigi Sarrazin poskuša dokazovati svoje teze predvsem s številkami in (navidezno) strokovnostjo, ki izhaja iz njih. Seveda le iz tistih, ki potrjujejo njegovo tezo. Tako je izračunal, da bo ob koncu stoletja v Nemčiji živelo le še dvajset milijonov Nemcev in kar 35 milijonov muslimanov. To ugotovitev je zabelil s trditvijo, češ, ne želim si, da bi bila dežela mojih vnukov in pravnukov precej muslimanska in da bi mujezinov klic odrejal dnevni ritem. Raziskav, po katerih se stopnja rodnosti žensk iz druge generacije priseljencev približuje stopnji Nemk, kajpada ni upošteval. Od takšnega razmišljanja ni daleč do njegove teze o priseljencih iz Turčije in Maroka, ki ne samo, da zlorabljajo socialno državo, marveč Nemčijo tudi poneumljajo. Sarrazinova logika: muslimanski priseljenci iz nižjega sloja imajo več otrok kakor bolj inteligentni nemški srednji sloj, zato se bo, torej, v povprečju stopnja inteligentnosti prebivalcev Nemčije zniževala. To je utemeljeval še s kvaziznanstvenim dognanjem o inteligenci, ki je precej dedna. Ko je v eni od razprav ob izidu svoje knjige omenjal še (v nevtralnem kontekstu) poseben judovski in baskovski gen, se je težko našla katera od znanih osebnosti, ki bi branila njegove teze.
Kdo zdaj poneumlja Nemčijo?
Kljub temu se je do islama kritična nemška sociologinja turškega rodu Necla Kelek med predstavitvijo Sarrazinove knjige zgražala nad političnim razredom od levice do konservativne desnice, ki želi avtorja »utišati z rjovenjem« in ga »skrajšati za glavo«. Ti, ki so Sarrazinove teze označili za pravilne – če odmislimo skrajno desničarsko stranko, ki ga je povabila v svoje vrste –, so se zgražali predvsem nad odzivom vseh političnih moralistov. Soočeni z resnico o spodleteli nemški integraciji priseljencev, menda napadajo avtorja, ki je brez olepše vanja predstavil dejanski položaj in prekršil politični tabu. Ne glede na ugotovitev (ki je nihče od kritikov ne zanika), da je z integracijo veliko težav in da v četrtih velikih mest obstajajo skupnosti, v katerih imata koran in šeriat večjo težo kakor svobodnjaške vre dnote nemškega ustavnega reda, je bil pravi šok pravzaprav Sarrazinov ton. V državi, v kateri ima šestnajst milijonov prebivalcev priseljensko ozadje ( Migrationshintergrund kot politično korektno poimenovanje), so njegove teze tako poniževanje celotne sku pine prebivalstva, menda predisponirane za neumnost, kakor tudi podžiganje strahov ljudi. Tezo o poneumljanju Nemčije, z negativno selekcijo kot posledico množičnega priseljevanja manj izobraženih od šestdesetih letih naprej, je soizdajatelj Frankfurter Allgemeine Zeitunga Frank Schirrmacher označil za vulgarno socialdarvinistično teorijo družbe.
Za Sarrazinove teze so sicer še posebno dovzetni skrajni desničarji, a takšen intelektualni rasizem visokega predstavnika finančne in politične elite je v Nemčiji novost. »Primer Sarrazin načenja še druga težja vprašanja. Kaj narediti, ko 65 let po prepovedi Mein Kampfa traktat z rasno teorijo spet postane knjiga uspešnica?« se je vprašal komentator berlinskega levičarsko-alternativnega dnevnika Tageszeitung Daniel Bax. Sarrazin sicer posega po klasičnem prijemu (desničarskih) populistov – govorim le tisto, kar hočejo drugi zamolčati, ljudje pa so na moji strani –, a v javnosti očitno ni bil izrazito prepričljiv. Po prvi od javnomnenjskih raziskav se samo trideset odstotkov anketiranih strinja z njegovimi tezami. Predstavniki muslimanov so kljub temu zaskrbljeni. »Čas velikih prelomov, negotovosti in strahu ljudi za njihovo prihodnost je idealen za takšne demagoge, za njihov rasistični populizem s predpostavko, da težav ne bi bilo, če ne bi bilo muslimanov,« je povedal generalni sekretar centralnega sveta muslimanov v Nemčiji Ayman Mazyek. Posebna simbolika je bil kraj, na katerem je Mazyek skupaj s kolegi iz drugih muslimanskih organizacij predstavljal njihova stališča: v znameniti francoski stolnici na berlinskem Gendarmenmarktu. Postavili so jo na začetku 18. stoletja za preganjane reformistične hugenote, ki so v Berlin pribežali z juga Francije. Thilo Sarrazin ima po očetu hugenotske korenine.
Iz Sobotne priloge Dela