Tu je seveda tudi občina Trebnje, ki pa nima tako ključne geostrateške vloge.Nima morja in nima pristanišča. Koper pa je neke vrste zasebna last, le za streljaj oddaljena od mojega prebivališča, kamor smo si morali sami napeljati elektriko, asfaltirano cesto in telefon. Od tu z daljnogledi opazujemo palme, ki jih v svojo slavo sadi koprski župan. Koprsko podeželje je pozabljeno, zanemarjeno, ceste so v obupnem stanju, vode ni, vodovoda ni, kanalizacije ni, županstvo pa se razcveta v svoji floridski razkošnosti.
Na tej ravni se dogajajo lokalne volitve, ki se jih je treba pravzaprav najbolj bati: ogromno laži in podkupovanja, potem pa tihi, hudorovni prodori v sam epicenter nacionalne politike. Ljudska stranka je to »formulo« že zdavnaj pogruntala: zavzemi občine, potem pa se spravi nad parlament. In več ko je občin, več županov utegne biti poslancev. Če se prav spomnim, smo imeli nekdaj 60 občin, zdaj pa smo že na skoraj petkratniku tega števila in nič ne kaže, da se bo tu ustavilo. En človek – ena občina, dva milijona Slovencev – dva milijona občin!
No, navsezadnje niti nič hudega, le da gre pri nas za razblinjanje »osrednje države«, Republike Slovenije kot take – razblinjanje v skupek vaških občin, kar ima seveda za posledico degradacijo Nacije in Demokracije, ki je uresničljiva le na neki višji stopnji, nikakor ne na ruralni. Je pa seveda ta država že ves čas v objemu nekakšne ruralnosti, volilnega telesca, ki se gre najprej posvetovat v cerkvice, potem pa … Morda pa se je pripetil bistveni premik, ko so Ljubljančani odšli – ne kot po običaju, na vikende – ampak na volišča in vsemu navkljub izvolili sedanjega župana.
Slovenija pa vendarle ostaja podeželje, ki vse manj producira – niti za polovico prehrambenih potreb Nacije – in vendar je to podeželje politično konstantno odločilno. Z drugimi besedami: živimo v Pijavi Gorici, vozimo se do najbližjega parkinga v Ljubljani, izkoristimo Zokijevo gostoljubnost in že smo nazaj v domačem vrtcu. Krog je zaprt.
T. i. lokalne volitve porajajo pomisleke tudi zato, ker ponavadi ne delujejo prepričljivo; bile naj bi nekakšna substanca Demokracije, vendar so pregnetene z lokalnimi okoliščinami in z veljaki. Tu se sprašujemo, ali se je Slovenija sploh kdaj sposobna dvigniti nadse – v Nacijo, nad svojo malenkost. Nekajkrat smo že pokazali, da je to možno. To se je, recimo, zgodilo v fuzbalu na jugu Afrike. Ta državica je očitno sposobna neverjetnih podvigov, saj smo kot dvomilijonska manjšinica praktično na vseh svetovnih prvenstvih – nogometnem, rokometnem, hokejskem, košarkarskem itd. Duša se ne neha z izdihom pljuč, temveč z izdihom Nacije! Nekdaj, če se še spomnite, smo dušo nogometne žoge zavezovali z vrvico.
Lokalne volitve so žoga z usnjem in notranjo gumijasto »dušo«, ki jo najprej napihneš, z vrvico prevežeš kot popkovino, potem pa vse skupaj »zategneš« z usnjem, da se da brcati. Slovenija je idealno igrišče. Lokalne volitve so kot igra, na kateri se bo zgodilo že predvideno, državnozborske volitve pa so potem samo še ena rahla samopotrditev, da smo sploh država. V resnici smo skupek krajevnih skupnosti.
Iz tiskane izdaje Nedela
