Pred dvobojem slovenske košarkarske reprezentance z Avstralijo na svetovnem prvenstvu misel nehote, vendar že kar neizogibno pobegne v prihodnost. Vprašanju, kaj se bo zgodilo, če ji bo spodletela uvrstitev v četrtfinale, je komajda vredno nameniti pozornost. V hipu bodo pozabljene štiri lepe zmage in množica, ki je zadnji teden ploskala Memiju Bečiroviču in njegovim fantom, se bo nemudoma vrnila k skepsi iz pripravljalnega obdobja, ko je v spletnih forumih zahtevala zamenjavo selektorja z nizkotnimi tiradami osebnih zmerljivk. Toda kaj, če bodo naši košarkarji nadaljevali niz uspehov? Brez skrbi, tudi v tem primeru imajo komajda kaj možnosti, da bi si prislužili množične pohvale. Saj smo Slovenci, mar ne?

Spomnimo se le lanskega EP na Poljskem, po katerem ni manjkalo ocen, da je četrto mesto za Slovenijo neuspeh. Zaman je bil argument, da je to njena daleč najboljša uvrstitev doslej in da ni veliko možnosti, da bi jo kdaj popravila. Jure Zdovc je napovedal kolajno in pika, so bili odločni nergači in pozabili, da je selektor predvidel pomoč Matjaža Smodiša in Gorana Dragiča. Z njima bi cilj nedvomno dosegel, z zdesetkano zasedbo ga je imel na dosegu roke. Toda podrobnosti niti niso pomembne. Fascinirala je lahkotnost, s katero so »poznavalci« posvojili merila nekdanjega vrhunskega košarkarja, ki ima v lasti zlate kolajne z evropskih in svetovnih prvenstev, srebro z olimpijskih iger in naslov klubskega prvaka stare celine.

Vsi ti podvigi so Zdovca pripeljali do razmišljanja, da je neuspeh vse, razen zlate kolajne. In lahko ga razumemo. Toda ali lahko kar počez uporabimo njegove kriterije, ne le za Gorana Dragiča ali Erazma Lorbka, temveč tudi za Milivoja Novakoviča in Vida Kavtičnika ter jih razglasimo za »luzerje«, ker realno ne bodo mogli ponoviti takšnih dosežkov? Ali kar zunaj športa: kako bi bi bila videti naša vsakdanja življenja, če bi nanje gledali z očali šampiona, z njegovo »dioptrijo«? Ena sama dolgočasna revščina. Meni ne bi bilo povšeči, kaj pa vam?

Prožnost z zrnom soli bo v slovenski košarki zelo dobrodošla zelo kmalu. Hočeš-nočeš nam namreč zmanjkuje vrhunskih igralcev, ki bi lahko vsaj teoretično izpolnili naša visoka pričakovanja. Za EP 2011 v Litvi še ne bi smeli imeti težav, prav tako za OI 2012 v Londonu, če bi se nanje uvrstili, potem pa bomo že zašli v škripce. Leta 2013 bo Jaka Lakovič star 35 let, Primož Brezec, Matjaž Smodiš in Samo Udrih po 34, Boštjan Nachbar 33, Sani Bečirovič 32, Beno Udrih in Miha Zupan po 31, Uroš Slokar 30 in Erazem Lorbek 29 let, da o 39 letih Gorana Jagodnika niti ne govorimo.

Še huje bo na naslednjih tekmovanjih, kajti prav veliko kakovostne sveže krvi, razen Zorana Dragiča, Dina Muriča in še kakšne izjeme, ni na spregled. Če so skorajšnji »upokojenci« pred dobrim desetletjem osvajali kolajne na EP za mlade košarkarje, njihovi nasledniki zdaj iščejo izhod iz drugega evropskega razreda – v konkurenci Bolgarije, Slovaške, Gruzije, Romunije, Madžarske in takšnih »velesil«. In grozi nam, da bodo te zelo kmalu naše neposredne tekmice tudi v članski konkurenci.

Prav zato si Košarkarska zveza Slovenije prizadeva ujeti zadnji vlak in pripeljati k nam EP 2013. Za gostiteljico se poteguje le še Italija, ki ima nekaj »prednosti« pri zatonu in se po naslovu celinskega prvaka 1999 zdaj že drugi ciklus zapored neuspešno bori, da bi se sploh uvrstila na prvenstvo. Zato novinarski kolegi iz raznih držav opozarjajo: »Italijanska košarka krvavo potrebuje EP za preživetje. In FIBA verjetno bolj potrebuje Italijo kot Slovenijo. Tudi legendarni Dino Meneghin ima večji vpliv kot predsednik vaše zveze, kajne?« Siva eminenca FIBA Borislav Stanković medtem ocenjuje, da je evropsko prvenstvo preprosto prevelik dogodek za Slovenijo. Še posebej, ker se bo leta 2013 razširilo na 24 reprezentanc. In smo že pri tem, kako je v življenju največkrat pomembno, kako nas vidijo drugi. Ne, kakšno mnenje imamo o sebi.

Iz Nedela